Vsakdanja norost [Elektronski vir] : o žalovanju, jezi, izgubi in ljubezni

Vsakdanja norost je pripoved izjemne Lise Appignanesi. Rojena je bila v povojni Poljski, odraščala v Parizu in Montrealu, nato pa se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja preselila v Veliko Britanijo. Vodi the Royal Society of Literature, piše za New York Review of Books, bila je predsednica angleškega PEN-a, londonskega Freudovega muzeja in mednarodne nagrade Booker. Že naslov pripovedi Vsakdanja norost nas pomiri. Zavemo se, da nismo edini, ki nas vsakdanje življenje kdaj pa kdaj ali kar pogosto pripelje na rob norosti. Predvsem nas na rob norosti pripeljejo življenjski dogodki, ki močno zamajejo naš svet. Ena izmed takih stvari je predvsem izguba najbližjih. Delo Lise Appignanesi je nastalo po smrti dolgoletnega partnerja, ko je občasno zdrsnila v stanje, ki je občasno mejilo na norost. Zapisi ji pomagajo ozavestiti žalovanje, jezo, izgubo, ki se pojavijo ob tem. Žalovanje, jezo, izgubo opiše s stališča osebnega doživljanja, postavi pa jih tudi v širši družbeni kontekst. V zelo ganljivih spominih se vrne tudi v svoje otroštvo. Opiše tudi doživljanje rojstva in odraščanja svojih vnukov, s pomočjo katerih se spravi z izgubo in v sebi znova odkrije ljubezen. Ob prijateljih in družini so bili vnuki oziroma otroci tisti, pri katerih je našla tolažbo. Kot je napisala sama, jo je našla v otroški sobi, polni prvinskih čustev, v kateri skakljajo tista neznansko nora bitja, ki jim rečemo otroci. Če sklenemo. Ob vsaki izgubi naših najbližjih, gre za izgubo ljubezni. Ko te ni in jo neznansko pogrešamo, naše življenje lahko prebudi samo nova doza iskrene, brezpogojne ljubezni. Smo odrasli sposobni iskrene, brezpogojne ljubezni? Se znamo opomniti, kaj je v življenju res pomembno? Znamo videti vse lepe stvari okoli sebe ali nas morajo nanje opomniti otroci? V svetu, kjer je družbi mar za posameznika, samo dokler je donosen se je z izgubo najbližjih težko soočiti. Težko verjamemo, da ljubezen še obstaja. Če imamo srečo, pa pride nekdo, spet zamaje naš svet in nam pokaže, da ljubezen vseeno obstaja in da je življenje kljub vsemu lepo. Mala zadovoljstva, kot omenja tudi Lisa Appignanesi, predstavljajo prijateljstva, knjige, lepi razgledi, mestne pokrajine (dodajamo sprehod po Stari Ljubljani), umetnost. Zato vam v življenju želimo čim več malih zadovoljstev in čim več pristnih stikov z norimi bitji, ki jim rečemo otroci.