Več kakor zloščen kamen : (izbrane pesmi, proza in intervju)

Claribel Alegría (1924–2018) je bila pesnica, pisateljica, esejistka, prevajalka in borka za socialno pravičnost. Rodila se je v Nikaragvi, odraščala pa v Salvadorju. Njen literarni talent je prepoznal španski pesnik Juan Ramón Jiménez, ki ji je pomagal na začetku pesniške poti in jo naučil, »kako zavreči odvečno v pesmih in ostati pri bistvu« (str. 160). Antološki izbor Več kakor zloščen kamen prinaša pesmi, prozne odlomke, pričevanja, intervju z avtorico, njeno biografijo ter spremno besedo Taje Kramberger, ki je besedila izbrala in prevedla. Claribel Alegría je leta 2013 prejela nagrado KONS.

Njena literatura je tesno povezana s svetom, v katerem je nastajala. Na lastni koži je izkusila izgnanstvo, vendar je ostala globoko povezana z okoljem, ki ga je bila prisiljena zapustiti. V njenem pisanju se prepletata osebno in družbeno, zato ni zgolj izraz posameznikovega doživljanja, temveč tudi pričevanje o času in svetu. Iz intimnih izkušenj sega v širši družbeni prostor, razkriva krivice in daje glas tistim, ki so pogosto preslišani.

Claribel Alegría piše o krivicah, izgubi, iskanju identitete, tujosti in smrti. Pomembno vlogo imata grška mitologija (zlasti v pesniškem ciklu Svet se ne konča) in narava. Lirski subjekt se pogosto preobraža v drevesa ali živali, kot so tiger, krokar, galeb …, ter tako odpira nove perspektive čutenja in doživljanja sveta. Takšna je že uvodna pesem In sanjala sem, da sem bila drevo, v pesmi Krokarjevo oko pa zapiše: »Krokarjevo oko sem, / vztrajno oko, ki snema / bežne trenutke mojega časa« (str. 29).  Življenjske izkušnje – tudi najtežje – preobraža v poetične podobe, pogosto pa tematizira tudi (lastno) pisanje.

Čeprav je najbolj znana kot pesnica, je pomemben del njenega opusa tudi proza, v kateri z občutljivostjo do posameznikove usode osvetljuje družbene in politične razmere v Latinski Ameriki. Tudi v proznih delih ostaja zvesta jasnemu, zgoščenemu jeziku in daje glas ljudem, ki jih uradna zgodovina pogosto prezre. Naslov Več kakor zloščen kamen nas vabi, da pogledamo onkraj, saj bistvo pogosto ni v tem, kar vidimo na prvi pogled, temveč se skriva pod površjem. Njena besedila ne ponujajo le estetskega doživetja, temveč nas spodbujajo k razmisleku o svetu, družbeni odgovornosti in človekovem dostojanstvu.