Prepletene pripovedi, v katerih se srečamo tudi z družinskimi člani prejšnjih generacij, nam omogočijo vpogled v travme, katerim ne moremo določiti izvora, temveč lahko zgolj opazujemo njihove manifestacije po vseh vejah družinskega drevesa. Vej, na katerih kmalu obvisijo človeška telesa, ki nasilja, sovraštva, revščine in ponižanja več ne zmorejo nositi v sebi. Roman, v katerem je veliko ljubezni, ki ji ne uspe premagati ničesar (Manca G. Renko).
V romanu se razkrijejo trije pripovedovalci: Lucija, ki po neuspešnem poskusu samomora, nepokretna, a kognitivno bistra, leži v bolniški postelji; Dorian, transspolni moški in Lucijin partner, ki je v očeh družbe in družine vedno zapisan kot izvor vsega slabega; Lucijina mama, ki v hčeri prepozna edino osebo, ki je bila do nje dobra, zaradi česar ji nikoli ni zmogla omogočiti svobode, po kateri je hrepenela.
Ivana Bodrožić (1982) je hrvaška pesnica in pisateljica. Leta 2005 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Prvi korak u tamu, leta 2010 pa je z objavo romanesknega prvenca Hotel Zagorje postala ena izmed vidnejših hrvaških pisateljic in prejela več priznanih nagrad. Za roman Sinovi, hčere (2020) je avtorica prejela nagrado Meše Selimovića, ob prevodu v angleščino pa je skupaj s prevajalko Ellen Elias-Bursać prejela nagrado EBRD.
Objavljeno: 11.05.2026 11:32:42
Zadnja sprememba: 11.05.2026 14:29:48