| Žanr | družbenokritični roman, queer roman, socialnopolitični roman |
| Narodnost | hrvaška literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2026 |
| Založba | No!Press |
| Prevod |
Mišo Renko |
| Ključne besede | Družinsko nasilje, Hrvaška, Ljubezen, Medgeneracijski odnosi, Politične razmere, Predsedniki, psihična travma, Revščina, Transseksualci, Transseksualnost |
Prepletene pripovedi, v katerih se srečamo tudi z družinskimi člani prejšnjih generacij, nam omogočijo vpogled v travme, katerim ne moremo določiti izvora, temveč lahko zgolj opazujemo njihove manifestacije po vseh vejah družinskega drevesa. Vej, na katerih kmalu obvisijo človeška telesa, ki nasilja, sovraštva, revščine in ponižanja več ne zmorejo nositi v sebi. Roman, v katerem je veliko ljubezni, ki ji ne uspe premagati ničesar (Manca G. Renko).
Ivana Bodrožić (1982) je hrvaška pesnica in pisateljica. Leta 2005 je izdala svojo prvo pesniško zbirko Prvi korak u tamu, leta 2010 pa je z objavo romanesknega prvenca Hotel Zagorje postala ena izmed vidnejših hrvaških pisateljic in prejela več priznanih nagrad. Za roman Sinovi, hčere (2020) je avtorica prejela nagrado Meše Selimovića, ob prevodu v angleščino pa je skupaj s prevajalko Ellen Elias-Bursać prejela nagrado EBRD.
Objavljeno: 11.05.2026 11:32:42
Zadnja sprememba: 11.05.2026 11:32:42
“Košu se je še bolj približal takrat, ko se je rodila ona, ko je prvič občutil deklico, prvič v življenju, vse, kar je zaobjeto v tem pojmu, ko mu je prišlo na misel, da jo bo nekdo nagnal, da se bo kdo norčeval iz nje, da jo bo nekdo zgrabil za joške in rit, tako kot se to vedno zgodi, da jo bo nekdo ponižal, da se bo nekdo posral na njo, jo za vedno zaklenil, jo dvignil za deset centimetrov, vendar tako, da jo bo pri tem držal za vrat.
Morda je tedaj razumel, da sem bila deklica tudi jaz.”
(str. 214-215)
