Rdeča zanka : sporni primer darovanja organov – materin boj

Renate Greinert je v prometni nesreči izgubila sina. Bilo je leto 1985 in fant je dopolnil petnajst let. Ko so ga s helikopterjem prepeljali v bolnišnico, je mama verjela, da počno vse, da bi sin preživel. Žal je takrat tekla drugačna bitka, bitka za čas, ki so ga potrebovali drugi, za Christiana je bilo žal prepozno. Renate so, vso v šoku, poklicali v posebno sobo in ji predlagali, da daruje sinove organe. Ženska je pristala, ne da bi pravzaprav vedela kaj dovoljuje s svojim podpisom. V tistem času se je glorificiralo zdravnike, ki so reševali življenja s presajanjem organov »mrtvih«. Renate nas s svojo izpovedjo želi opozoriti, da se pozablja na tiste, ki so tudi pomembni. Ostajajo v senci, ker ne morejo sami govoriti. Renate v svoji knjigi postavi zahtevo, da morajo ti »ljudje iz sence« dobiti svojega zagovornika, ki bo pazil na spoštovanje njihovih teles, da ne postanejo skladišča organov za potrebe kogarkoli. Zanjo in njenega Christiana je prepozno, nobena na novo ugotovljena diagnoza ga ne more več vrniti v svet živih. »Dovolila sem, da ga izvotlijo kot gos«, pravi Renate. V svojih spominih opozarja na agresijo, ki se je poslužujejo lobiji, ko skuša s svojo zgodbo odkrivati tiste tančice, ki jih javnost ne sme spoznati. In se upravičeno vprašamo kdaj je nekdo mrtev in koliko mrtev mora biti, da se mu sme odvzeti/darovati tisto kar je pravzaprav On.