Prepovedane barve

Juiči se je gibko obrnil. Fantove oči so v njem videle postavo mladega pustolovca, ki se zoperstavlja grozeči nevarnosti. Minoru si je pogosto domišljal, da je mlad služabnik, ki vselej spremlja glavnega junaka, da je zvest služabnik, ki iz srca obožuje hrabrost gospodarja, s katerim ne bi pomišljal umreti. Zato je šlo bolj za čutno zvestobo kot za ljubezen, za užitek v namišljeni predanosti in v samožrtvovanju, kar so bile ma-nifestacije povsem naravno zasanjanega poželenja nekega mladostnika. Neke noči je Minoru v sanjah videl sebe in Juičija na bojišču. Juiči je bil čeden častnik, Minoru je bil čeden mlad pribočnik. Krogle so ju hkrati zadele v prsi in padla sta objeta v poljub. Spet drugič je bil Juiči mlad mornar, Minoru pa mornariški vajenec. Pristala sta na tropskem otoku, medtem pa je zlobni kapitan zaukazal, naj dvignejo sidra, tako da sta na otoku ostala sama. Napadli so ju divjaki, iz goščave so izstrelili ploho zastrupljenih puščic, pred katerimi sta se ubranila s ščiti iz velikanskih Jakobovih pokrovač.

 

(str. 314)