Potujoči kino gospoda Saita

Deklico Fabiolo njen oče po smrti mame okoli 1910 odloži na pragu samostana v Buenos Airesu. Ko deklica odraste, postane materi prednici jasno, da vihravo dekle ni zmožno zaobljube bogu, saj sanja le o čevljih in tangu. Z lastnico prodajalne luksuznih čevljev se dogovori, da tam postane vajenka. Kmalu pa zaradi znanja jezikov, ki ga je pridobila v samostanu postane najboljša prodajalka. Ko ne prodaja čevljev, pleše tango. Strastni ples jo nekega večera v času električnega mrka s plesalcem ponese v ekstazo in čez nekaj mesecev rodi hčer Carmelito. Po odhodu iz samostana, dobita zavetje na podstrešju prodajalne čevljev. A tudi od tam morata po političnih pretresih zbežati. Kot slepi potnici se 1937 vkrcata na tovorno ladjo, s katere zbežita na malem otočku Gornji mormona na severu Kanade. Tam spoznata nadvse srčne in zanimive ljudi, ki postanejo njuna družina za vedno. Eden najbolj zanimivih ljudi ki vsako leto s svojim potujočim kinom obišče otok Gornji mormon je gospod Saito, ki ima velik vpliv na Carmelito in njeno poklicno pot.