Partizanski kirurg

Novozelandec, vojni kirurg, pustolovec in prostovoljec v medicinski službi kraljeve armade, ki je deloval od oktobra 1943 pa skoraj do konca vojne med partizani na Visu, v Liki, Bosni in nazadnje, od julija 1944 v Sloveniji, se je spovedal brez zadržkov. V spominih, ki so izšli leta 1957 v Veliki Britaniji je bil neprizanesljiv do okupatorja, hkrati pa kritičen do intenzivne revolucionarne preobrazbe, ki si jo je drznil osvetliti po svoje, tako da so delo v slovenskem prevodu iz leta 1962 “nekoliko skrajšali”. V sedanji izdaji so mesta zajeta in spisana ležeče. V predgovor so vključeni mnogi viri in pričevanja, ki podprejo spomine tega “rehabilitiranega” humanista, ki je neumorno reševal ranjence, ni pa “mogel doumeti jugoslovanske stvarnosti” s protibritanskim razpoloženjem in stalnim nadzorom OZNE v komunističnem boju za oblast.
Kot je rekel njegov kolega: “Zdravnik se je moral zavedati, da spada v neko posebno kategorijo tistih, ki so le trenutno potrebni, a jih imajo za sovražnike novega reda. Poniževali so ga vsak dan in sistematično, vsi”. Zveni znano? Ljudje umirajo, mentaliteta ostaja.