Ognjena noč

Francoskega filozofa Erica Emmanuela Schmitta je prijatelj Gérard povabil na odpravo po sledeh velikega francoskega meniha in spreobrnjenca Charlesa de Foucaulda. Deset dni v saharski puščavi na skrajnem jugu Alžirije je v devetindvajsetletnemu Ericu pustilo globoke sledi. Odprava je štela deseterico udeležencev z dvema vodnikoma. Eden izmed njiju je bil domačin, Tuareg Abajgur, ki ni znal nobenega drugega jezika, kot jezik puščave, ki je v prostranosti peska edini potreben za preživetje. Med spustom z vrha Tahata, najvišje gore Alžirije, se je Eric lahkomiselno oddaljil od skupine in galopiral navzdol, prepričan, da pozna pot. Ure in ure je hitel dol, do vznožja, kjer je spoznal, da je sestopil po napačni strani. Neprimerno oblečen, brez hrane in z nekaj požirki vode je ostal sam. Noč in mraz sta se neusmiljeno pričela spuščati nad puščavo. Ena sama noč je trajala večnost. Rek, da iz puščave nikoli ne prideš nespremenjen, je še kako občutil na lastni koži.