Odraščanje ob narcisu : 7 korakov, s katerimi zacelimo rane iz otroštva

»Biti odrasel in reči, da tvoj starš ni v redu ali celo, da je do tebe škodljiv, da te izkorišča, ponižuje in ti zavida, je pri nas orjaški tabu. Zlasti če gre za mamo,« zapiše prevajalka Aleksandra Kocmut v spremni besedi. Resnično gre za izjemno težko tematiko in ogromen tabu: ozavestiti in priznati, da so nam osebe, ki so nam podarile življenje in so nam od rojstva najbližje, povzročile tudi veliko škodo in hude rane. Mogoče se velik del svojega življenja tega sploh ne zavedamo. Starši so vse od našega rojstva najpomembnejši del našega življenja, nemalokrat smo z njimi tako prepleteni, da je težko presoditi, kje se končamo mi in začnejo oni. Vpletajo se v naša življenja in na razne načine vplivajo na nas in naše odločitve, mi pa jim to dovolimo, četudi nam ni všeč, preprosto zato, ker verjamemo, da je tako prav, saj so vendar naši starši. Lahko traja leta in leta, lahko zakorakamo že globoko v odraslost, preden se končno zavemo, da z našim odnosom s starši ali enim od njiju nekaj ni v redu. Da pa to prepoznamo, moramo izstopiti iz vloge otroka, ki smo jo igrali vse življenje, in pogledati na odnos z vidika zunanjega, popolnoma odraslega in neodvisnega opazovalca.

Dr. Claire Jack, mednarodno priznana osebnostna svetovalka, hipnoterapevtka in antropologinja v svoji knjigi Odraščanje ob narcisu podrobno obdela vse zgoraj našteto in več. Knjiga je razdeljena na dva dela: v prvem z naslovom Prepoznanje avtorica opiše značilnosti narcističnih staršev, kar nam pomaga ugotoviti, ali smo (bili) tudi sami žrtev enega od njih, in razloži, kako narcis sploh »nastane«. Pomaga nam odkriti vzroke tega, kar smo doživljali ob odraščanju ob takšnem staršu, in ozavestiti svoje izkušnje ter njihove posledice na naše celotno življenje. Temeljnega pomena je, da najprej prepoznamo, ozavestimo, kaj se nam dogaja, in znamo to poimenovati. V nadaljevanju beremo o značilnostih odnosa med narcističnim staršem in otrokom ter metodah vzgoje, ki se jih ti starši poslužujejo; avtorica opiše zlivanje in prekoračevanje meja, nadzorovanje, zavist in ljubosumje, zanemarjanje in pomanjkanje empatije, čustveno manipulacijo, »gaslighting« ali poneumljajoče zavajanje itd. Vse to so ravnanja, ki poškodujejo psiho otroka, ta pa jih nosi s sabo v odraslost in jih, če jih ne ozavesti, prenaša naprej na svoje otroke. Kaj torej storiti, kako prekiniti prenašanje te patologije iz roda v rod? O tem govori drugi del knjige z naslovom Celjenje, ki ponuja rešitve. Avtorica opiše sedem korakov, s pomočjo katerih lahko pozdravimo svojega ranjenega notranjega otroka, se zaščitimo, razvijemo občutek identitete in, kar je zelo pomembno, sprejmemo, da se starš nikoli ne bo spremenil. Morda je najtežji korak prav to: ozavestiti, sprejeti in se sprijazniti s tem, da nam starš nikoli ne bo zmogel dati tistega, po čemer hrepenimo že vse od otroštva, preprosto zato, ker tega ni zmožen.

Nadvse dragoceno branje za vse odrasle otroke narcističnih staršev, s pomočjo katerega si lahko zacelijo rane iz otroštva, prevzamejo nadzor nad svojim življenjem, se končno naučijo vzljubiti in sprejeti sami sebe, si zagotovijo bolj zdrave prihodnje odnose ter zaživijo svobodno in neodvisno življenje.