Očetov sinko

Žanrdružbenokritični roman, problemski roman
Narodnosthrvaška književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2022
Založba
Prevod Dijana Matković
Ključne besede Družbeni problemi, Družinski odnosi, Homoseksualnost, Lgbtqia+, Medgeneracijski odnosi, Očetje in sinovi, Odnosi, Stanovanjsko vprašanje
Število strani

185

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Milenijec v svetu odraslih

V drugem romanu hrvaškega pisatelja in dramaturga Dina Pešuta spoznamo prvoosebnega protagonista, ki je nezadovoljen s svojo družinsko, poklicno in stanovanjsko situacijo in nasploh z življenjem na Hrvaškem, od koder so se številni prijatelji srečno odselili, sam pa se je iz tujine vrnil še bolj nesrečen kot prej.
Mladi intelektualec, nenadoma obremenjen še z očetovo boleznijo, se sicer sooča s težavami, ki so znane tudi drugim milenijcem: negotovost življenja v najemu, občutek zaostajanja za vrstniki, ki že imajo kariere in otroke, mizerno plačana zaposlitev izven svojega področja študija, potreba po (na videz nedosežni) izpolnitvi potencialov, banalno preigravanje vsakdana, nenazadnje pa tudi skrhani, zvodeneli odnosi s starši, ki niso več najmlajši in jih začenjajo pestiti zdravstvene težave in razna obžalovanja na robu medgeneracijskega prepada.

“Prepričani smo, da če bi nam bilo dano malo več možnosti in prostora, nekaj malega infrastrukture in spodbude, bi lahko spremenili svet, ne nujno ves svet, ampak to svoje majhno mesto, državo. Ker se to ni zgodilo, ker se je prostor stanjšal, zožil, nam ni ostalo veliko izbire. Zato se tako veliko ukvarjamo s seboj, s psihoterapijo, natalno karto, prehrano, telovadbo, projekti, samozaposlitvijo, selitvami, z Instagramom in s strahom. Otroci recesije smo obsojeni na odraščanje.” (str. 160-161)

(str. 160-161)

Citati

(3)

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 54
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 2
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 3

Morda vam bo všeč tudi