| Žanr | erotični roman, kriminalni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Žužemberk, 2025 |
| Založba | Umetniško ustvarjanje in storitve |
| Ključne besede | Dolenjska, Erotika, Glasbenice, Kriminalisti, Pornografija, Suha Krajina |
Pa smo jo dočakali! Tretjo kriminalko Mateja Kocjančiča, pisatelja iz Žužemberka, ki je dobil leta 2025 za svojo drugo knjigo, Veseličko, nad katero smo se že navduševali, posebno priznanje za bogastvo jezika JSKD. Z mojstrstvom jezikovnih akrobacij in humornega podtona je pospremljena tudi pripoved v romanu Najin odpeti slučaj, kjer je že sam naslov skrivnostno večpomenski.
Dogajanje se začne na neko zgodnje sobotno jutro, ko ima moštvo odbojkarjev mučni tekaški trening kar nekaj kilometrov v okolico Žužemberka. V bližini cerkve svete Marjete na Vrhu pri Križu zagledajo tekači ležečo mlado žensko, nezavestno in golo, obuto v bulerje in zavito le v usnjen plašč. Kaj se je zgodilo, od kod poškodbe, kdo je imel motiv? Inšpektor za krvne in spolne delikte Fortunat Breznik s policijske postaje Novo mesto je sicer že z eno nogo v penziji, a kljub temu (radostno) prevzame primer. Nakar zgodba napeto steče, okljuki so presenetljivi, branje neodložljivo. Pripoved je obogatena z medicinskimi in psihološkimi zanimivostmi in simboliko, prežeta je s humorjem in – z izjemnimi opisi seksa! Eno in drugo, humor, še bolj pa nazorna, realistična in terminološko odlično ubesedena spolnost sta v slovenskem leposlovju redko zastopana in to vrzel že zapolnjuje in upajmo, da jo bo še naprej zapolnjeval Matej Kocjančič, mojster jezika, humorja, zapletanja in razpletanja zgodb in sedaj tudi erotičnega in seksualnega pisanja. Pornografija v funkciji konteksta in celostnosti teksta (in ne le v svoji klasični funkciji) seveda ni samo pornografija, temveč posebna in redka veščina realističnega pisanja, ki je v konkretnem primeru na trenutke tudi presenetljivo duhovita. Več razglabljanja na to temo pa bi nujno vsebovalo kak vsebinski kvarnik, vendarle gre za odlično kriminalko. Ki pa je, kot poudari sam avtor v podcastu, odsvetovana (pre)mladim bralcem.
Samo nekaj nas lahko skrbi pri pisanju Mateja Kocjančiča: da se bo zaradi inovativne rabe slovenščine, izvrstno ubesedenega vzdušja na Dolenjskem in genialnega igranja z besedami pri prevodu njegovih knjig v tuje jezike nujno marsikaj izgubilo.
V letu 2025 je Matej Kocjančič za pisanje besedil narodnozabavne glasbe dobil Vodovnikovo nagrado – nagrado za življenjsko delo Društva pesnikov slovenske glasbe.
Objavljeno: 06.02.2026 16:34:24
Zadnja sprememba: 06.02.2026 16:34:24
“Fortunat Breznik je moje ime. Sem inšpektor na policijski postaji v Novem mestu,” je ponovil z enakim tonom in zanosom kot že neštetokrat.
Nikoli se ni naveličal tega trenutka. Znal je uživati v njem in imel je svoj namen tudi mimo zadovoljevanja in hranjenja njegove pomembnosti. Bil bi dober diktator. Mogoče ne po političnih prepričanjih in odločitvah. Mogoče bi bil premalo zloben za kaj takega, čeprav človek nikoli ne ve, v kaj se spremeni pod vplivom občutka vsemogočnosti. Večina se spremeni v bedake in zlobneže, ampak moraš imeti vsaj malo nastavkov za to že poprej. Fortunat ni imel nastavkov ne za bedaka in ne za zlobneža. Bil pa bi dober za grajenje kulta osebnosti in širjenje neverjetnih in izmišljenih zgodbic. Za to, da bi ga po božje častili. Te nastavke je imel kar lepo izražene. In prav občudovanje ali pa strah sogovornika ob recitaciji naziva sta jih lepo poudarjala. Ton je bil enak kot vedno, besede pa ne. Nekaj jih je manjkalo. Tiste o spolnih in krvnih deliktih je namerno izpustil.
“Gre za Najo Fikfak. Menda se poznata?” je vprašal precej previdno.
(str. 196)
