Murva Fabianijevih : stoletje miru na Krasu

Avtor je v roman prelil zgodbo svoje prababice Charlotte von Kofler, rojene leta 1827 v Trstu, tirolskemu očetu Karlu von Kofler in materi Italijanki Angeli Marchini. V začetnem poglavju pred bralci raste mesto Trst od solinarskih začetkov, prek razcveta pristanišča do pomembnega večkulturnega mesta v Habsburški monarhiji 19. stoletja. Iz živahnega utripa Trsta avtor izlušči zgodbo dekleta iz aristokratske družine.  Pri sedemnajstih Charlotte z mamo in francosko varuško Geneviève pride na Kras, kjer naj bi poletje na deželi in kraški zrak pripomogla k izboljšanju maminega zdravja.

Kako se bo fina meščanska najstnica znašla med klenimi Kraševci? Avtor se postavi v vlogo posrednika, večino pripovedi “narekuje” pravnuku Charlottin duh v prvi osebi, to izpoved pa avtor prepleta z utrinki zgodovine in trenutki iz ustvarjalnega procesa nastajanja knjige. Charlottina zgodba je čustveno bogata pripoved o vzklitju in razcvetu vsaj treh ljubezni: ljubezni do kraške pokrajine, do kraških ljudi in do moškega, v katerega se usodno zaljubi – Antona Fabianija. Mladostno navdušenje in življenjska radost se prepletata z dvomi in strahovi, pripoved ima dovolj zanimivih konkretnih detajlov, da bralci zlahka podoživljamo Charlottino zorenje in njene notranje boje, uživamo ob opisih čudovite kraške narave, po katerih na lipicancih jezdita Anton in Charlotte, se preselimo v kuhinjo, kjer Antonova slovenska mama Tereza pripravlja marmelado iz sveže nabranega šipka ali skupaj s Charlottino mamo in Geneviève posedimo v senci košate murve pred hišo.

Avtor je zelo živo ubesedil in ohranil življenjsko zgodbo prababice, kar je dragoceno z vidika individualne zgodbe (bralci spoznamo odraščajočo in odraslo Charlotte von Kofler tudi onkraj golega dejstva, da je mama Maxa Fabianija) in tudi zaradi duha časa in prostora, v katera je pripoved postavljena. Ne samo, da zgodba že v podnaslovu priča o stoletju miru na Krasu in nas popelje v zanimivo ljubezensko zgodbo – s svojim obstojem je tudi zgodba o ljubezni vnuka do prababice in dokaz njegove vere v premoč zapisane besede nad smrtjo in pozabo. Delu se v slovenski izdaji pridružuje zanimiv predgovor druge Charlottine potomke, prapravnukinje Anje Muck Župan. Ta je že sam po sebi dragocen, saj poleg prijetne nezadržane čustvene vpletenosti in poetičnosti potrjuje tudi eno od osrednjih sporočil glavnega besedila: samoumevnost, naravnost in zanimivost narodnostno sestavljenih identitet in možnost sožitja ljudi različnih kultur.

Murva Fabijanijevih je tudi po več kot 50-ih letih od svojega nastanka leta 1975 med bralci še vedno priljubljeno delo, izvirna izdaja v italijanskem jeziku je bila do leta 2022 še sedemkrat ponatisnjena, v slovenščini pa je delo po prvem izidu leta 1998 (v prevodu Eveline Umek) do leta 2024 doživelo še štiri ponatise.