Maniac

Čilenski avtor se v Maniacu vrača v svet znanosti, ki ga je odlično ubesedil že v romanu Slepa luč. Tokrat je svojo pozornost usmeril v življenje Johna von Neumanna. Biografijo madžarsko-ameriškega matematika in pionirja računalništva je Labatut mojstrsko povezal z življenji ostalih znanstvenikov, s katerimi je von Neumann odkril pot v središče prelomnih znanstvenih odkritij, ki so ključno zaznamovala 20. stoletje.

Von Neumann je bil že v otroštvu opazno drugačen od svojih vrstnikov. Čeprav je njegova bivša žena o njem povedala, da si “še vezalk ni znal sam zavezati”, je bil njegov um vedno lačen. Ko so njegove oči prvič uzrle stroj za tkanje tapiserij, je bil kot uročen. V njem se je sprožil plaz vprašanj, odgovori nanje pa so omogočili nastanek tehnologije, ki je “preobrazila vse vidike človeškega izkustva”. Njen razvoj, ki ga nekateri sprejemajo z odprtimi rokami, spet drugi z zadržkom in strahom, se vse do danes ni ustavil in še vedno napreduje z bliskovito naglico.

Poglavitno vprašanje, s katerim se roman ukvarja je, kako temelji tehnološkega razvoja ogrožajo našo civilizacijo. Vprašanja o tem, kako tesno je napredek povezan z uničenjem, o mejah in o moralnosti znanstvenega napredka, je Labatut vtkal v napeto, srhljivo in včasih temačno zgodbo, ki ovrže vse stereotipe o dolgočasnosti zgodovine in znanosti.