Kimono, na otip

Včasih potrebujemo čisto malo besed. Da nas ogrejejo od znotraj, nas pobožajo, da jih užijemo kot dobro čokolado. Da z malim lahko sporočimo veliko, dokazuje Klarisa Jovanović v svoji drugi pesniški zbirki Kimono, na otip. Od prve z naslovon Zgiban prek Mure, v kateri je postavila tej mogočni in skrivnostni reki in svetu, ki jo obdaja svojevrsten spomenik, in v kateri je poezija bolj gostobesedna, mestoma skoraj pripovedna, se druga zbirka zateče v bližino tišine, k najkrajši pesniški obliki, haikuju. Jovanovićeva mojstrsko spleta drobcene pesmi, od katerih so najprivlačnejše tiste, spletene iz mitskih niti.