Lepoto zrl sem : zbrane pesmi 1

Pesmi Konstandinosa Kavafisa, enega najpomembnejših grških pesnikov 20. stoletja, popeljejo bralca med fragmentarne skice oseb iz drugih časov: zelo pogosto v dobo (pozne) antike, včasih pa tudi v pesnikovo aleksandrijsko sodobnost, ki je za nas prav tako oddaljena. Kavafisova poezija je pretežno pripovedna, pogosto se bere kot zgoščene slike situacij ali oseb v zgodovinskem kontekstu, pa naj gre za antiko, bizantinsko dobo ali avtorjevo sedanjost.

Prevladujejo trije tematski sklopi: zgodovina, erotika in filozofija, ki se pogosto prepletajo znotraj posamične pesmi. Beremo lahko pesmi o zgodovinskih osebnostih, v nekaj pesmih recimo srečamo cesarja Julija Odpadnika, ki je želel ponovno uvesti pogansko vero, ko je krščanstvo že zmagovalo, Nerona, ki ga bodo zdaj zdaj napadle Erinije (Koraki), Cezarja, ki se mu bliža Artemidor s svarilom (Marčeve ide), pa tudi pesmi o vsakdanjih ljudeh iz bizantinske dobe ali (pozne) antike. Nekatere pesmi črpajo motive iz grške mitologije, kakor pesem Ahilova konja, v kateri Zevs spozna svojo zmoto, ko je smrtnim ljudem podaril nesmrtna konja in ju tako pahnil v večno žalovanje. Minljivost prežema mnoge verze, pa naj gre za beg v uživaštvo ali objokovanje mladosti.

Kar nekaj pesmi govori o konfliktnem obdobju širjenja krščanstva v pozni antiki, recimo o kristjanu, ki objokuje smrt očeta in se opravičuje Jezusu, da žaluje za njim, svečenikom v poganskem Serapejonu (Svečenik v Serapejonu). Nekatere so bolj čutne in govorijo o lepoti mladeničev, prav tisti lepoti, ki jo izpostavlja naslov te pesniške zbirke Lepoto zrl sem. Včasih gre za lepoto iz oddaljenih časov, včasih pa iz pesnikove sodobnosti. Motiv bordelov, po katerih se je Kavafis gibal zaradi prikrivanja svoje homoseksualnosti v konservativni družbi, se pogosto veže z motivom uživanja življenja. Oboje najdemo v priloženi pesmi Iz šole slovečega filozofa, kjer mlad pogan išče svojo pot v življenju – filozofija mu ne diši, politika tudi ne, krščanstvo bi mu ogrozilo prihodke – tako raje uživa v »hišah razvrata«, kjer mu bo lepota služila še kakšno desetletje, nato pa se bo lahko zatekel nazaj v politiko in izpolnil družbena pričakovanja. Časi se spreminjajo, ljudje ostajajo isti. To ohranja Kavafisovo poezijo aktualno, pa naj črpa iz zgodovine, mitologije ali osebne izkušnje.