Hiša na nabrežju

Žanrpsihološki roman
Narodnostruska književnost
Kraj in leto izidaMaribor, 2012
Založba
Ključne besede Vrednote, Druščine, Samovrednotenje, Povzpetništvo, Odločanje
Število strani

193

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

6-7 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Roman se začenja v sedemdesetih, ko glavna oseba Vadka Glebov v moskovski trgovini s pohištvom sreča prijatelja iz otroških let. Ta se najprej naredi, da ga ne prepozna, kmalu pa ga pokliče po telefonu. To sproži plaz spominjanja na življenje v poznih dvajsetih, tridesetih in štiridesetih.
Pisan je večinoma tretjeosebno, kot roman druščine. Njeni člani so izvrstno psihološko portretirani, prav tako njihove družine. Namen avtorja je prikazati oblikovanje osebnosti, pri čemer se najbolj posveti Vadku.
V petem letniku študija ga pozovejo, da nastopi proti svojemu profesorju. Odpove naj se njegovemu mentorstvu in se spomni česa, kar bi ga lahko obremenilo. Če odkloni sodelovanje, bo ostal brez štipendije za podiplomski študij in s tem brez kariere. Vadka se ukloni brez prevelikega razmišljanja, a ko se bliža javna opredelitev, postaja obremenjen, še posebej zaradi načrtovane poroke s profesorjevo hčerko Sonjo. Prvi seji senata se zaradi babičine smrti izogne, na drugi nastopi. Ljubezenska zveza se prekine, družina, v katero je bil že zrasel, ga izloči, hiša na nabrežju se zanj zapre.
Tretjeosebna pripoved se menjuje s krajšimi prvoosebnimi razdelki, ki dodatno osvetljujejo Vadkovo ravnanje, pa tudi življenja tistih, s katerimi ga življenje spreplete. Vprašanje, kdo je prvoosebni pripovedovalec, vabi k vnovičnemu prebiranju knjige in razmisleku o odnosih med člani druščine.
Roman odlikuje bogata dialoškost in sočutna nota do vsega človeškega. Tisto razumevanje, na katero je Vadka računal pri Sonji, najde pri pripovedovalcu, z njim pa tudi druge literarne osebe, ki jih neizprosno premetavajo osebni konflikti in čas, v katerega so rojeni.
Je Vadka skrajni konformist in povzpetnik? Izvirajo njegova ravnanja iz strahu? Je Sonjo navezal nase iz koristoljubja? Kdo sme soditi? Odgovorov je toliko, kolikor je bralcev. Prav gotovo pa nihče ne more ostati neprizadet ob pretanjenem upodabljanju človeških življenj, podvrženih samoprevaram in iluzijam.


» … In še nekaj se mu je vtisnilo v spomin z vsemi odtenki, s podrobnostmi, s prelivi. Tisti prvi obisk pri Gančukovih po babibičinem pogrebu, po seji senata, ki se mu jo je posrečilo zamuditi, a še pred drugo, marčevsko sejo. Ena od tistih prikritih neumnosti, kakršnih je bil sposoben. Saj si je v sebi že vse dovolil. Neumnost je bila v tem, da ga je vleklo, da bi vsaj posredno, z namigom, ne naravnost dobil Sonjino dovoljenje. Sanjal je o tem, da bi mu rekla: ‘Ja, prav imaš, ljubi, zapustiti me moraš. Tako bo bolje zame, zate, za očka, za znanost, za vse in za vsakogar.’ Seveda tega ni mogla reči. Ampak naj vsaj vidi in sočustvuje z njegovim trpljenjem, naj razume, da ni bilo drugega izhoda. Kdove zakaj je bil prepričan, da ga bo razumela. Saj je bila to njena glavna vrlina – vse razumeti. …«
(str. 170-171)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Hiša na nabrežju.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 4
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja