| Žanr | modernistični roman (vezan na nastanek v času modernizma, lit. usmerjenost) |
| Narodnost | angleška literatura |
| Kraj in leto izida | V Ljubljani, 1987 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Sto romanov |
| Prevod |
Jože Udovič |
| Ključne besede | 20. stoletje, London, Modernizem |
Roman Gospa Dalloway (1925) angleške pisateljice Virginie Woolf se dogaja v enem samem dnevu v povojnem Londonu in spremlja Clarisso Dalloway, ki pripravlja večerno zabavo. Navidezno preprosto in vsakodnevno dogajanje – sprehod po mestu, nakup rož, družabni pogovori – se prepleta z njenim notranjim tokom misli, v katerem se vrača k mladosti, neuresničeni ljubezni do Petra Walsha in zapletenemu odnosu do Sally Seton. Vzporedno roman sledi Septimusu Warrenu Smithu, vojaku, ki trpi zaradi psihičnih posledic prve svetovne vojne; njegovo doživljanje sveta je razbito, polno halucinacij in občutka odtujenosti, kar se konča s samomorom. Novica o njegovi smrti posredno doseže Clarisso na njeni zabavi in jo sooči z vprašanji smisla, minljivosti in avtentičnosti življenja.
Delo je eno ključnih besedil modernizema, saj opušča tradicionalno linearno pripoved in namesto zunanjega dogajanja v ospredje postavi subjektivno zavest likov, izraženo s tehniko toka zavesti. Čas ni več objektiven, ampak psihološki; preteklost in sedanjost se nenehno prepletata. Vsebuje veliko simbolike. Roman razkriva razpoke v povojni družbi, kritizira togost družbenih norm in opozarja na nevidne stiske posameznika. Pomembnost dela je prav v tem premiku: literatura ne pripoveduje več predvsem o dogodkih, temveč o načinu, kako človek doživlja svet, s čimer Gospa Dalloway postane ena temeljnih oblik modernističnega razumevanja človekove notranjosti.
Objavljeno: 08.04.2026 12:34:08
Zadnja sprememba: 08.04.2026 14:23:04
Seveda je brezmejno uživala življenje. Uživanje je bilo lastno njeni naravi (čeprav je imela svoje pridržke, pogosto je čutil, da celo on po vseh teh letih lahko gleda Clarisso samo v poglavitnih obrisih). Vsekakor ni bilo nič trpkosti v nji, nič od tistega čuta za moralne kreposti, ki je tako odbijajoč pri dobrih ženskah. Uživala je dejansko vse. Če si hodil z njo po Hyde Parku, je to bila zdaj greda tulipanov, zdaj otrok v otroškem vozičku, zdaj kaka majhna smešna drama, ki si jo je mimogrede izmislila. (Zelo verjetno bi se spustila v pogovor s tistima dvema zaljubljencema, ko bi bila prepričana, da sta nesrečna). Imela je naravnost dragocen čut za komedijo, vendar je potrebovala ljudi, da ga je pokazala, neizogibna posledica pa je bila, da je tratila čas, prirejala kosila, večerje, neprestano prirejala svoje večere, govorila nesmiselne reči, govorila tisto, kar ni mislila, in tako ji je otopeval duh, izgubljala je možnost ostre presoje sveta. Sedela je tam na koncu mize, na vso moč se je trudila, da je govorila s kakim starim bedakom, ki bi lahko koristil Dallowayu – občevala sta z najbolj topoglavimi ljudmi vse Evrope – ali pa je prišla v sobo Elizabeth, in zdaj je moralo biti vse posvečeno nji.
(str. 107)
