Dolgo dolgo pismo

Dolgo, dolgo pismo je roman v pismih, v katerem sledimo korespondenci med dvema senegalskima ženama. Njuno stičišče je družbena stiska, v katero sta pahnjeni, potem ko se njuna moža, v skladu z islamsko tradicijo, po dolgih letih zakona, odločita še drugič poročiti. Obe tako postaneta »prvi ženi«, ena od njiju, Ramatoulaye, v tej vlogi vztraja do moževe smrti, druga, Aïssatou, pa se od moža loči in zaživi samostojno življenje v Združenih državah Amerike. Knjiga prikazuje čustveno stisko obeh žena, njun občutek zapuščenosti, ko se njuna moža po dolgih letih zakona odločita še za drugo ženo. Hkrati roman utemeljuje legitimnost upora proti patriarhatu in tradicionalni dodelitvi vlog, ki pritičejo spolu in so velikokrat le orodje moške nadvlade nad žensko. Kot v spremni besedi zapiše Niyi Osundare: »Mariama Bâ je trdno prepričana, da Afrika ne more biti zares svobodna, če je njena ženska polovica še zmerom podrejena.« Vsekakor pa besedo Afrika lahko mirno zamenjamo kar z besedo svet.
Mariama Bâ, rojena 1929 v Senegalu je ena izmed pionirk senegalske literature. Zaradi materine smrti jo je večinoma vzgajala babica, ki je bila muslimanske vere in je Mariame vzgajala v skladu z večinsko tradicionalno kulturo, kjer so ženske redko imele možnost nadaljevati osnovno izobrazbo. Po zaslugi očeta je lahko nadaljevala svoje izobraževanje in postala učiteljica.