Dnevi

Taha Husein (1889–1973) se uvršča med vodilne intelektualce svojega časa, kot pisatelj pa se je uveljavil tudi kot eden vidnejših predstavnikov egiptovskega modernizma. Napisal je več kot šestdeset različnih del, poleg romanov, kratkih zgodb in esejev tudi kritične in zgodovinske študije. Njegovo najbolj prepoznavno delo so Dnevi, avtobiografski roman, v katerem popisuje svoje otroško in študentsko življenje. Ker je besedilo tesno vpeto v družbeno, politično in kulturno dogajanje tedanjega Egipta, se pričevanje obenem bere tudi kot dokument takratnega življenja in razmer.

Njegova avtobiografija je v arabski književnosti prelomna že v samem žanru. Avtobiografski elementi so se v tamkajšnji literarni tradiciji sicer tu in tam pojavljali, a predvsem kot utrjevanje avtoritete ali zagovarjanje določenih idej. Husein pa je vzpostavil individualni jaz in kronološko pripoved oblikoval kot osebno izkušnjo, kar je bilo v arabski literaturi takrat nekaj povsem novega. Zanimivo pri tem je, da glavni junak ostaja večinoma neimenovan, pisatelj ga imenuje le naš prijatelj, fant ali mladenič.

Rodil se je na podeželju Zgornjega Egipta v družini nižjega srednjega sloja kot sedmi od trinajstih otrok. Ko je pri dveh letih zbolel za vnetjem oči, je zaradi zanemarjanja in neprimerne zdravstvene oskrbe za vselej utrpel vidno slepoto, kar ga je močno osebnostno zaznamovalo. Počutil se je odrinjenega od ostalih, obenem pa je v njem bíla močna volja po znanju, kajti le s tem je lahko upal na vsaj približno enakovreden položaj z drugimi. Ker si ni mogel pomagati z očmi, je vse stavil na svoj spomin, vedno pa je bil odvisen tudi od svojih spremljevalcev na poti in tistih, ki so mu bili študijsko snov pripravljeni brati. Prepreke, zlasti tiste, ki so se mu pojavljale po robu na študiju v Franciji, je premagoval z nepredstavljivo močjo volje in vztrajnosti, to pa ga je, občasnim občutkom obupa in malodušja navkljub, oblikovalo v močno osebnost z izdelanim pogledom in vizijo.

Med branjem naletimo na številna imena arabske kulture in zgodovine, spoznamo pa tudi, kako močno je na Huseina (in tudi ostale predstavnike njegove generacije) delovalo srečanje z evropsko književnostjo in filozofijo. Poleg tega so se začeli poglobljeno in kritično ozirati tudi v arabsko literarno dediščino. Vse to je pomembno vplivalo na njihov intelektualni diskurz, ujet v razpetost med tradicijo in modernostjo ter konservatizmom in prenovo celotnega državnega sistema.

Preizpraševanje tradicije in izzivanje avtoritete se v Dnevih najjasneje izrisujejo med junakovim izobraževanjem na Al Azharju, takrat eni najprestižnejših islamskih institucij, ko spoznava zastarelost učenja na pamet na račun kritičnega mišljenja študentov. Sicer pa je Husein trenje idej izpraševal tako v svojih kritičnih kot tudi drugih literarnih delih in bil zaradi tega nemalokrat v nemilosti javnosti. Kljub temu mu je uspelo tudi politično, predvsem kot šolskemu ministru, ko je uveljavil številne prelomne izobraževalne reforme, prepričan, da je izobrazba najboljše, s čimer se lahko borijo proti družbenim težavam. Ne glede na številne kontroverzne ideje je užival spoštovanje tako doma kot na tujem, kar enaindvajsetkrat pa so ga (neuspešno) nominirali tudi za Nobelovo nagrado za književnost.

V Dnevih, edinem v slovenščino prevedenem avtorjevem delu, osupnemo nad intelektualno širino Tahe Huseina ter spoznamo čas, v katerem se je Egipt preobražal iz tradicije v modernost.