Violet Sorrengail kot tretjerojenka generalinje in pisarja ni računala na vojaško kariero jahača zmaja kot njena nadarjena brat in sestra, temveč se je vse življenje pripravljala, da se kot oče poda v kvadrant pisarjev in nato v arhive. Prisiljena vstopiti v kvadrant jahačev – če sploh premaga oziroma preživi vstopni preizkus – se mora spopasti ne le z ovirami lastnega nadpovprečno krhkega telesa, temveč tudi z nenehnimi grožnjami poškodb in smrti.
Na vojaški akademiji je smrt nekaj vsakdanjega – na oglasni deski seznam preminulih posodabljajo dobesedno vsak dan, saj so nevarni tako treningi na terenu kot treningi bojevanja med kadeti. Med slednjimi so tudi otroci usmrčenih upornikov; nedostopen in skrivnosten, a izjemen jahač Xaden je celo vodja četrtega krila in Violet, katere mati je odgovorna za smrt njegovega uporniškega očeta, odkrito želi smrt. Vse usposabljanje sicer vodi do obreda povezovanja in kasneje urjenja z zmaji, ki jih je vedno manj od kandidatov – to le še dodatno spodbudi sovražnost med njimi, pa tudi sami zmaji niso ravno najbolj prijazna bitja. Povezati se z zmajem jahaču pomeni vse – deliti z njim misli, preko njega usvojiti uporabo magije, morda celo razviti svojo edinstveno sposobnost in nenazadnje tudi umreti, če umre zmaj. Spopadi na mejah so vedno pogostejši, žrtve vedno večje, državne skrivnosti vse bolj sumljive … Violet mora nenehno varovati svoj hrbet in pravilno ločiti sovražnike od prijateljev.
Ameriška pisateljica Rebecca Yarros je verjetno najbolj znana prav po Četrtem krilu, ki je prvi del serije Empirjan. Ta napeta vojaška, fantazijska in malce tudi ljubezenska serija je hitro postala senzacija na družbenem omrežju TikTok in osvojila ljubitelje fantastične književnosti, denimo serij Stekleni prestol in Dvor trnja in vrtnic.
Objavljeno: 25.11.2024 17:57:26
Zadnja sprememba: 25.11.2024 17:57:26
Popolnoma se strinjam z Matejem. Čudi me, da se je ta knjiga znašla na mestu, kjer naj bi bralec izbiral med »dobrimi knjigami«.
Slog pisanja ni kakovosten, dialogi zgodbe ne razvijajo, temveč so sami sebi namen. Zapleti so predvidljivi in površni, polni klišejev, liki pa nedodelani. Vse kaže na to, da je osrednji namen zgodbe čim hitrejši prehod k erotičnim prizorom, ki prav tako ne ponudijo ničesar posebej zanimivega.
Zelo mi je žal, pravzaprav pa se mi zdi nedopustno, da kakovost zgodbe za ljubitelje romantazije očitno ni na prvem mestu. Menim, da bi na policah morale biti le kvalitetne knjige, ne glede na žanr ali zahtevnost. Pravzaprav bi moralo veljati ravno nasprotno: za manj zahtevne bralce bi morala biti literatura še toliko bolj kakovostna.
In še nekaj: ni nujno, da je nekdo visoko izobražen slavist, da lahko opazi slab prevod, pomanjkljivo lekturo ali šibko zgodbo. Zato se mi zdi neprimerno, da se takšne pripombe zavrača zgolj z omalovaževanjem tistih, ki jih izrečejo.
Glede na zelo dobre kritike me je prva desetina knjige razočarala. Daleč pod nivojem Tolkiena, Martina, Rothfussa…
Bolj Harry Potterr s starejšimi junaki in veliko cenene smrti. Do seksa verjetno še pridemo.
Morda je problem v prevodu, ampak dvomim. Zgodba enostavno ne prepriča.
Vsekakor pa je problem prevoda slovnica. Na prvih dveh straneh dva zajebka z vejico. Neuporaba rodilnika. Nerazumljiv vrstni red besed. Verjamem, na se na 700 straneh zgodi tudi kaj takšnega, ampak a lektor je pa bral po diagonali al kako!?
Če že kritiziraš prevod zaradi slovničnih napak, bi bilo morda smiselno, da najprej sam poskrbiš za osnovno pravilnost svojega zapisa.
Poleg tega je očitno, da ta knjiga enostavno ni zate – gre za romantazijo, torej fantazijo z močnim romantičnim elementom. Ciljna publika so večinoma ženske, ne pa ljubitelji Tolkiena in Martina, ki pričakujejo epsko kompleksnost in zmaje na vsakih petih straneh. Če iščeš “resno” fantazijo, si pač na napačnem naslovu.