Bogomorka

Boga v svojem elementu je težko ubiti. Kissen se je to opomnila na vsakem preklemanem koraku, ko se je vzpenjala po strmih pobočjih srednjezahodnega Midderena, nekdaj izredno močne dežele, ki je mejila na Talicio. To je držalo, preden je vzhodno trgovsko mesto Blenraden in polovico njegovega prebivalstva izgubila zaradi prepirljivih bogov. Strašno za Middren, a dobro za mošnjičke bogomorcev, kot je bila Kissen.

Jutranji zrak je bil čil in hladen; Middren se je počasi izvijal iz primeža zime. Čeprav je bila njena desna noga izdelana za hojo in je dvakrat povezala koleno, je že čutila žulje, kjer se je proteza stikala z mesom. Pozneje jo bo strašanski bolelo.

Ozka pot skozi gozd je bila blatna in napol zaledenela, a je stopinje opazila na mahu, obrnjenih kamnih, tu pa tam celo kapljo krvi, ki ji je potrdila, da je na pravi poti; tukaj so ljudje molili.

Četudi je bila spretna zasledovalka, je sonce že napol vzšlo, ko je naposled našla znamenje: črto iz belih kamnov na robu poti, kjer so se tla spuščala k potoku. Prag. Pretegnila je rame in vzdihnila. Morda bi boginjo lahko zmamila k manjšemu oltarju, a bi potrebovala čas in potrplenje. Nič od tega ni imela.

Prestopila je črto.

Zvoki so se spremenili. Izginila sta ptičja pesem zgodnjega jutra in vonj po listju in steljivu. Slišala je bučanje vode, občutila globok in hladen kamen in vonjala rahle sledi kadila – in krvi.

/…/

Tukaj nisi dobrodošla, bogomorka. Tihorek bogov je bil hujši od zbadanja igle. Počutila se je, kot da ji trga um, tako hud je bil vdor.

 

(str. 17-18)