Med letoma 1956 in 1957 je slovenski pisatelj Ciril Kosmač (1910-1980) v reviji Naša sodobnost v delih objavljal roman Balada o trobenti in oblaku, ki velja za eno od ključnih del ne zgolj Kosmačevega opusa, ampak slovenske povojne književnosti nasploh. Delo je sprva zaživelo kot scenarij za istoimenski kultni celovečerni film Franceta Štiglica iz leta 1961, ob knjižnem natisu tri leta kasneje pa je Kosmač iz izvirne različice odstanil mnogo odlomkov, ki so vključevali ironična razmišljanja njegovega pisateljskega alter ega Petra Majcna.
Roman je v prenovljeni obliki strukturiran kot pripoved z dvema vzporednima zgodbama o pisatelju Majcnu in ostarelem kmetu Temnikarju. Prvi se preseli na dolenjsko podeželje, da bi v miru spisal pretresljivo “resnično” zgodbo o kmetu Temnikarju in njegovi družini, ki se je zgodila med drugo svetovno vojno. Na tej točki se začne druga zgodba o omenjenem kmetu, ki na predbožični dan izve, da so se belogardisti odpravili v jamo v Robeh, kjer se naj bi skrivala skupina ranjenih partizanov. Temnikar, oborožen s sekiro, se odpravi na naporno pot do jame, da bi pobil belogardiste, pri tem pa je priča grozljivim halucinacijam, skozi katere se odražata tako njegov strah kot tudi pogum.
Balada o trobenti in oblaku predstavlja ustvarjalni most med tedaj ideološko obarvanim socialnim realizmom, ki je v 60. letih že kazal znake kreativne izpetosti ter modernimi literarnimi prijemi, ki so najbolj izraziti v pisateljevih razmišljanjih skozi oči lastnega alter ega: Kosmač preko lika Majcna spregovori o lastni ustvarjalni razklanosti med pisanjem literature, ki je prijazna do oblasti ter eksperimentiranjem z nekonvencionalnimi pristopi, skozi katere je pisec izpostavil problematičnost klišejev navdihujočih (in pogosto propagandnih) partizanskih pripovedk.
Objavljeno: 21.11.2025 10:05:45
Zadnja sprememba: 21.11.2025 10:06:31