Anonimni katolik

“Glej, glej, pa smo spet pri grehu… Na to sem pa čisto pozabil. Razočaran sem. Moja dobra volja se v hipu razblini. Imam občutek, kot da imam spet osem let in se dolgočasim v družbi duhamorne nune z neprijetnim zadahom, brezbarvnim glasom in oslinjenimi kotički ustnic, ki nam pripoveduje o grehu. Grozno sem se počutil pred tako popolno odvratnostjo gospe s srebrnkastimi lasmi v temnomodri obleki, ki je vodila verouk za najmlajše… Tam je bil tudi neki duhovnik z nekoliko pokvarjenim glasom, ki je svoje pridige pogosto začenjal s sočnim stavkom: “Danes bomo govorili o grehu…”. Takrat se je zdelo, da greh naravnost obožuje.
Že leta nisem slišal nikogar govoriti o grehu…
Po mojem mnenju je že sam pojem greha nadloga, ki si jo je izmislila katoliška vera, da bi zamorila otroke. odraslim pa vcepila kronični občutek krivde. Koliko let psihoterapije bi potreboval, da bi se rešil tega sprevrženega pojma in se enkrat za vselej odločil, da kot odrasla oseba sam odgovarjam za svoje napake?
Španec vzame debelo knjigo, ki je videti težka. Natakne si majhna očala, zaradi katerih izgleda prijazen.” (str. 53)