V resnici pa me je bilo strah, kot je človeka vsakič, ko se vrne v kraje svojega otroštva, strah, da bodo videti manjši, kar lahko pomeni samo dvoje: ali so se nam kraji zdeli veliki samo zato, ker smo bili mi sami majhni, ali pa smo postopoma izgubili čut za očaranost; obe spoznanji sta enako neprijetni.
"Podobno so začutili pozneje, ko so srečali še druge tovariše, ki so se bili podali v območje groze pod kmetijo. Tudi med njimi je večina nekaj izgubila – ali pa pridobila: nekaj nepredstavljivega in neopisljivega. Videli ali slišali ali občutili so nekaj, kar ni namenjeno človeku, in tega niso mogli pozabiti. Vendar pa se pri njih nikdar ni začela niti ena sama govorica – kajti tudi mali človek, slehernik ve, da obstajajo meje, ki naj jih ne bi človek nikoli prestopil."
"Samo me je pa čisto razpizdila ta kelnarca iz Babnika. Pizda ji materna njena, ker nas je od začetka gledala, kot da smo največji lopovi. Samo zato, ker zgledamo taki čefurčki, ali kaj? Prav videl si njen pogled, ko nas je gledala in si mislila, da bomo po kosilu spizdili ven. Saj smo res spizdili, ampak ni to fora. Fora je, da ona ni mogla vedeti, da bomo spizdili, pa nas je vseeno tako gledala pa nam talala bedne porcije pa vse. Ker kaj če bi Gestafe spušil od Alavesa in bi Aco zadel na stavnici in bi imeli keš in bi mi na koncu plačali? Kaj bi bilo? Ona bi nas isto tako gledala. In v tem je keč! Kurba pofukana. To, da te gleda, kot da si lopov, še preden sploh si lopov. In tako nas vedno vsi gledajo. Vedno vsi samo gledajo, kaj bomo spizdili pa kaj bomo rasturili pa koga bomo nalemali. Prav hotel sem na koncu vstati pa iti do šanka, pljunit na hiljadarku in ji jo prilepit na čelo. Pička ji materina ciganska. Ona bo mene gledala.«