Tamara Leskovar
Take drame, drame, v katerih zmaga pregreha in umre vrlina, take drame so vendar resnicoljubne, prikazujejo resnično življenje, prav v življenju se namreč dogaja, da zmagajo slabši ljudje – zakaj potem v življenju, ko vse to opazujemo, ostajamo mirni ter živimo in delamo, kadar pa nam prav to življenje, ki nas obdaja, prikazujejo v gledališču, se razburjam, besnimo, poživinimo? Ali ni čudno, da en in isti prizor pred očmi enega in istega človeka pusti tega človeka v enem primeru (v življenju) mirnega in ravnodušnega, v drugem (v gledališču) pa zbudi v njem ogorčenje, negodovanje, bes?