Tik pred temo je Tanimoto srečal najbližjo sosedo, dvaj-
setletno gospo Kamai. Čepela je na tleh s trupelcem svoje
dojenčice v naročju. Otrok je bil očitno mrtev že ves dan.
Kamaijeva je poskočila, ko ga je zagledala in ga prosila:
»Prosim, poskusite poiskati mojega moža.«
…
»Morate ga najti,« ga je rotila. »Tako rad je imel najino
punčko. Hočem, da jo še enkrat vidi.«
Zahodnjaku Kleinsorgeju se je zdela tiši-
na v gaju ob reki, kjer je skupaj trpelo na stotine grozljivo
ranjenih, eden izmed najstrašnejših in najbolj spoštovanja
vrednih pojavov, kar jih je kdaj doživel. Prizadeti so mol-
čali; nihče ni jokal, še manj kričal zaradi bolečin; nihče se
ni pritoževal; nihče od številnih umirajočih ni umrl glasno;
jokali niso niti otroci; zelo redki so sploh govorili. Ko je pa-
ter Kleinsorge ponudil vodo nekaterim, ki so bili do nepre-
poznavnosti opečeni po obrazu, so popili požirek, se malo
privzdignili in se mu priklonili v zahvalo.
Ko se je znova pridružil duhovnikom, je povedal: »Zanimivo, ampak nič ni več pomembno. Še včeraj so bili čevlji moja najdragocenejša lastnina. Danes mi ni več mar. Dovolj je en par.«
Pater Cieslik je pristavil: »Res je. S sabo sem hotel vzeti knjige, potem pa sem pomislil: 'To ni pravi trenutek za knjige.'«
Lažje ranjeni so ga vlekli za rokav in rotili, naj gre pomagat huje poškodovanim. Ko so ga v samih nogavicah vlekli sem in tja, je izgubil ves občutek za strokovnost in nehal delati kot izurjen zdravnik in sočuten človek; postal je avtomat, mehanično je brisal, pivnal, povijal, brisal, pivnal, povijal.
Star je bil petdeset let, zdrav, družaben in umirjen in z veseljem je preživljal večere ob pitju viskija s prijatelji, vedno zmerno in da je pogovor lažje tekel. Pred vojno je kupoval imenitne uvožene znamke iz Škotske in Amerike; zdaj je bil popolnoma zadovoljen z najboljšo japonsko znamko Suntori.
Atomska bomba je pobila sto tisoč ljudi in ta šesterica je bila med preživelimi. Še vedno se sprašujejo, zakaj so preživeli, medtem ko je toliko drugih umrlo. Vsak našteva številne naključne ali hotene podrobnosti, ki so ga rešile – pravočasen korak, odločitev zateči se v zaprt prostor, vožnja s prvim namesto z drugim tramvajem. In danes vsak od njih ve, da je s preživetjem živel ducat življenj in videl več smrti,
kot je kadarkoli pričakoval. Takrat nihče ni vedel ničesar.
Knjiga je posoda in hkrati tekočina. V bralcu zabriše meje, da zaplava po igri, ki se jo gre z njim. Bralec se lahkotno poigra s prebranim in ob tem nasmeji. Nasmeji se tako prebranemu kot samemu sebi. Opomni ga, da je vse, popolnoma vse, vendarle izmišljeno. Navsezadnje je izmišljen tudi on sam. No, izmišljeno je, kar misli, da je.
V trenutku tega spoznanja se vse, kar je izmišljeno, prezrcali nazaj samo vase kot naglo sneta nogavica v najstvarnejšo stvarnost, kar jih je kdaj bilo. Predlagati kaj takega je mogoče le v zadosti dovršeni, a ne popolni knjigi.