Izpoved avtista
Zobje, nak, magnificenca.
To je moj uradni titel, pa kaj.
Torišče, zmlev, spominčice.
Zamazan garjav drat.
Izboklo je vreme.
Vreme laže.
Paleta negluhih odpira oči
zamorcem.
Bo iz tega židano olje?
Iz tega bo židano olje.
Ko sem z glavo butnil kot
musliman.
Golobčki so mi pilili noht.
Odzivam se prečno.
Drugače povedano: nobeni straši niso več zadovoljni s svojimi otroki. Eni jejo preveč, drugi premalo; eni preveč govorijo, drugi preveč molčijo; eni radi gledajo oblake, drugi pa nikoli ne obrnejo oči proti nebu. Skratka, dandanes na svetu ni več otroka, s katerim bi bilo vse v redu.
Toda: ali sploh obstaja nekaj, čemur tako trdovratno, kot sem se naučil na pamet, pravim "jaz"? Je to nekaj trdnega, nekakšen mentalni organ, v katerem se nalagajo in v njem domujejo moje želje, pričakovanja, strahovi, jeza, upanja, načrti, obžalovanja, zaznave telesnih občutkov, bolečine, dojemanje dogodkov na tem svetu, razumevanje različnih vidikov realnosti, vsega kar ni odvisno od moje volje, in vsega kar je? Ali pa je "jaz" le osebni zaimek, s katerim označujemo skupek in zaporedje vsega, kar nas doleti, kar čutimo, kar naredimo, za kar se odločimo?
in nato