“Hočem reči, v spreminjanju pojavnega vidimo bistvo časa, v resnici pa sploh ni tako. Čas je nekaj, kar se ne meni za pomlad in zimo, rojstvo in razkroj, dobro in slabo, zanj je vse isto. Je nekaj nespremenljivega in radostnega in absolutno neuničljivega. Dvojnost preneha obstajati; ni več ega, nobenega jaza, pa vendar sploh ni tako kot v tistih groznih prilikah, ki jih včasih slišiš pri vzhodnih verstvih, o tem, kako je jaz samo kapljica vode v oceanu stvarstva. Prej je obratno: kot da bi se stvarstvo širilo in zapolnjevalo meje jaza. Pojma nimaš, kako brezbarvne so videti dnevne meje običajne eksistence po takšni ekstazi. Bilo je kot, da bi postal otročiček. Nisem se mogel spomniti svojega imena. Podplati mojih stopal so bili povsem porezani, jaz pa tega sploh nisem čutil."
"Vir naše moči niso velike debate o prijavljanju storilcev, s katerimi naj bi nazadnje premagali svoje rablje. Vem, da moralna večvrednost na tem območju ni resnična zmaga. Nikoli ne bom zmagala. Zmaga nad to izkušnjo kratko malo ni mogoča, morda kvečjemu v nepomembnih drobnarijah, v odmikih od ustaljene poti."
Izid celotnih spominov je z velikim hrupom postavil avtorja v ospredje pozornosti. Prevedli so jih v več kot dvajset jezikov, celo v japonščino, bengalščino in arabščino, vseh izdaj pa je bilo okoli štiristo.
Za pisanje Spominov so porabili veliko črnila ne le Casanova, temveč tudi množica literatov in kritikov.
in nato