Karkoli je v parku počel, je čutil, da ga opazuje
dvajsetletna gospa Kamai, nekdanja soseda, ki jo je na dan
eksplozije srečal z mrtvo dojenčico v naročju. Trupelce je
imela v rokah štiri dni, čeprav je začelo zaudarjati že drugi
dan. Enkrat je Tanimoto za nekaj časa prisedel in poveda-
la mu je, da jo je bomba pokopala pod hišo z dojenčkom
na hrbtu in ko se je rešila, je ugotovila, da se otrok duši,
ker ima polna usta zemlje. Hčerki je z mezincem previdno
očistila usta in nekaj časa je še dihala, videti je bila živa
in zdrava; potem je nenadoma umrla.
…
Vsakič, ko sta se srečala, ga je vprašala,
ali je že našel njenega moža. Enkrat ji je skušal namigniti,
da bi bil mogoče že čas, da bi upepelila otroka, a ga je le še
tesneje stisnila k sebi. Začel se je je izogibati, ampak kadar-
koli jo je pogledal, je strmela vanj z očmi, ki so ponavljale
isto vprašanje. Trudil se je izmikati njenemu pogledu in ji
čim pogosteje kazati hrbet.
Tik pred temo je Tanimoto srečal najbližjo sosedo, dvaj-
setletno gospo Kamai. Čepela je na tleh s trupelcem svoje
dojenčice v naročju. Otrok je bil očitno mrtev že ves dan.
Kamaijeva je poskočila, ko ga je zagledala in ga prosila:
»Prosim, poskusite poiskati mojega moža.«
…
»Morate ga najti,« ga je rotila. »Tako rad je imel najino
punčko. Hočem, da jo še enkrat vidi.«
Zahodnjaku Kleinsorgeju se je zdela tiši-
na v gaju ob reki, kjer je skupaj trpelo na stotine grozljivo
ranjenih, eden izmed najstrašnejših in najbolj spoštovanja
vrednih pojavov, kar jih je kdaj doživel. Prizadeti so mol-
čali; nihče ni jokal, še manj kričal zaradi bolečin; nihče se
ni pritoževal; nihče od številnih umirajočih ni umrl glasno;
jokali niso niti otroci; zelo redki so sploh govorili. Ko je pa-
ter Kleinsorge ponudil vodo nekaterim, ki so bili do nepre-
poznavnosti opečeni po obrazu, so popili požirek, se malo
privzdignili in se mu priklonili v zahvalo.
Ko se je znova pridružil duhovnikom, je povedal: »Zanimivo, ampak nič ni več pomembno. Še včeraj so bili čevlji moja najdragocenejša lastnina. Danes mi ni več mar. Dovolj je en par.«
Pater Cieslik je pristavil: »Res je. S sabo sem hotel vzeti knjige, potem pa sem pomislil: 'To ni pravi trenutek za knjige.'«
Lažje ranjeni so ga vlekli za rokav in rotili, naj gre pomagat huje poškodovanim. Ko so ga v samih nogavicah vlekli sem in tja, je izgubil ves občutek za strokovnost in nehal delati kot izurjen zdravnik in sočuten človek; postal je avtomat, mehanično je brisal, pivnal, povijal, brisal, pivnal, povijal.
Star je bil petdeset let, zdrav, družaben in umirjen in z veseljem je preživljal večere ob pitju viskija s prijatelji, vedno zmerno in da je pogovor lažje tekel. Pred vojno je kupoval imenitne uvožene znamke iz Škotske in Amerike; zdaj je bil popolnoma zadovoljen z najboljšo japonsko znamko Suntori.
Atomska bomba je pobila sto tisoč ljudi in ta šesterica je bila med preživelimi. Še vedno se sprašujejo, zakaj so preživeli, medtem ko je toliko drugih umrlo. Vsak našteva številne naključne ali hotene podrobnosti, ki so ga rešile – pravočasen korak, odločitev zateči se v zaprt prostor, vožnja s prvim namesto z drugim tramvajem. In danes vsak od njih ve, da je s preživetjem živel ducat življenj in videl več smrti,
kot je kadarkoli pričakoval. Takrat nihče ni vedel ničesar.