"Bogokletno je pomislila, da je skoraj vseeno, ali bo fant ostal živ ali umrl. Vse bo še naprej skoraj enako. Globoka žalost, morda zagrenjeno obžalovanje, ljubeči spomini, nato bo življenje teklo naprej in vse troje bo vse manj pomembno, ker se bodo tisti, ki si ga ljubili, postarali in pomrli, nazadnje pa ne bo pomenilo sploh nič več. Verstva, etični sistemi, tudi njen, če jih gledaš zelo od daleč, so kot vrhovi strjene gorske verige, noben opazno višji, pomembnejši, resničejši od drugih. Kaj naj bi odločalo?"
"Koristi otrok, njihova dobrobit, to sta socialni kategoriji. Noben otrok ni otrok. Mislila je, da se njena odgovornost konča pri zidovih sodne dvorane. Toda kako bi se mogla? Prišel jo je iskat, želel tisto, kar želi vsak človek in kar lahko dajejo le nedogmatični ljudje, ne nekaj nadnaravnega. Smisel."
“Hočem reči, v spreminjanju pojavnega vidimo bistvo časa, v resnici pa sploh ni tako. Čas je nekaj, kar se ne meni za pomlad in zimo, rojstvo in razkroj, dobro in slabo, zanj je vse isto. Je nekaj nespremenljivega in radostnega in absolutno neuničljivega. Dvojnost preneha obstajati; ni več ega, nobenega jaza, pa vendar sploh ni tako kot v tistih groznih prilikah, ki jih včasih slišiš pri vzhodnih verstvih, o tem, kako je jaz samo kapljica vode v oceanu stvarstva. Prej je obratno: kot da bi se stvarstvo širilo in zapolnjevalo meje jaza. Pojma nimaš, kako brezbarvne so videti dnevne meje običajne eksistence po takšni ekstazi. Bilo je kot, da bi postal otročiček. Nisem se mogel spomniti svojega imena. Podplati mojih stopal so bili povsem porezani, jaz pa tega sploh nisem čutil."