Ni vrgel puške v koruzo. Ker je vedel, da imajo njegovi
priletni oskrbovanci najrajši tri stvari, obiske sorodnikov,
dobro hrano in sproščeno kopanje, je z bančnimi posojili
na zemljišču svoje nekdanje klinike zgradil razkošno kopa-
lišče. Na videz je bilo namenjeno bolnikom, toda odprl ga
je tudi za meščane in zaračunaval višjo vstopnino kot druga
kopališča; navsezadnje je imel marmorne kadi. Za vzdrže-
vanje je plačeval pol milijona jenov na mesec (odbitih od
davčne osnove).
Vsako jutro je imel sestanek z vsemi zaposlenimi. Imel je
priljubljen govor: »Ne delajte predvsem za denar; najprej iz-
polnite obveznosti do bolnikov in denar bo sledil; življenje
je kratko, ne živimo dvakrat; vrtinčast veter dvigne listje in
ga vrti, ampak potem ga spusti in nastane kup.«
Nekaj ur po operaciji je popustila vez na pljučni žili in dr.Sasaki je imel skoraj ves teden hude krvavitve. Ko je protikoncu še kar izkašljeval kri in skrb vzbujajoče pešal, si jerazlagal, da je prišla skupina, ki se je zbrala okrog njega,bedet k njegovi smrtni postelji: žena, dr. Hatori, upravnicabolnišnice in več medicinskih sester. Zahvalil se jim je, seposlovil od žene in umrl.Vsaj mislil je, da je umrl. Čez nekaj časa je prišel k sebi inugotovil, da okreva.
TO JE V poznejših letih za dr. Sasakija postala najpomemb-
nejša izkušnja v življenju – pomembnejša od bombe. Ker se
je bal osamljenosti, ki jo je čutil, ko je mislil, da umira, je dal
zdaj vse od sebe, da bi se bolj zbližal z ženo in otroki – s si-
novoma in hčerama. Nekoč ga je presenetila teta, ki je rekla:
»Srečo imaš Terufumi. Navsezadnje velja i va džindžucu – me-
dicina je umetnost sočutja.« Prej ni nikoli razmišljal o pome-
nu tega reka, ki se ga najprej naučijo vsi japonski študenti
medicine. Zato je bil odločen, da bo miren ter zbran in da ne
bo opustil ničesar, kar bo lahko storil za bolnika. Potrudil se
bo, da bo prijazen do ljudi, ki jih prezira. Opustil bo lov in
ma-džong. Žena mu je rekla: »Dozorel si šele pri štiridesetih.
Jaz sem odrasla, ko sem bila stara malo čez dvajset let.«
Cigaretam se ni odrekel.
Na neka-
tere ponudbe se je odzval. Oče ponujene neveste je sprejel
niegovega posrednika in ga zavrnil. Morda je bilo krivo to,
da se je dr. Sasakija v mladosti prijel sloves porednega fanta,
"razuzdanca«, so menili nekateri; oče je morda vedel za nje-
gove nezakonite obiske pri bolnicah v Mukaihari po službi
v bolnišnici. Krivo je bilo morda tudi to, da je bil oče preveč
previden. O njem so pravili, da ne uboga le japonskega reka:
»Pošteno se prepričaj o železnem mostu, preden ga preč-
kaš,« temveč mostu ne prečka niti, potem ko se prepriča o
njem. Dr. Sasaki, ki v življenju še nikoli ni doživel take za-
vrnitve, se je odločil, da je to pravo dekle zanj, in s pomočjo
dveh vztrajnih posrednikov naposled le pridobil zaupanje
pazljivega očeta. Zdaj, ko je bil poročen komaj nekaj mese-
cev, je že spoznaval, da je žena pametnejša in razumnejša
od njega.
Na poti v zaklonišče je na vrtu opazil pečeno bučo na steblu.
S patrom Cieslikom sta jo pokusila in bila je dobra. Prese-
nečena nad svojo lakoto sta je pojedla kar veliko. Vzela sta
nekaj vreč riža, nabrala še več pečenih buč, izkopala krom-
pir, ki se je pod zemljo prav tako lepo spekel, in se odpravila
nazaj.
Kar zadeva uporabo bombe, je menila: »Bila je
vojna in to smo morali pričakovati.« Potem je dodala: »Šikata
ga nai,« japonski izraz, ki ustreza ruski besedi »ničevo« in je
prav tako pogost: »Ne da se pomagati. No, ja. Žal.« Dr. Fudži
je glede uporabe bombe nekega večera enako povedal po
nemško: »Da ist nichts zu machen. Nimamo kaj.«
Pod tako veliko težo se niso mogle niti malo premakniti in
potem je skozi vsako špranjo vdrl dim in jim zadušil sapo.
Ena od deklet je začela peti državno himno Kimi ga jo in dru-
ge so zapele z njo v zboru in umrle. Medtem je ena našla
razpoko in z velikim naporom prišla ven. Ko so jo sprejeli v
bolnišnico Rdečega križa, je povedala, kako so umrle njene
prijateljice, iz spomina je priklicala petje naše državne hi-
mne v zboru. Stare so bile komaj 13 let.
Da, ljudje v Hirošimi so v atomskem bombardiranju umi-
rali po moško, prepričani, da umirajo za cesarja.«
Poglejte, izgubil sem dom, družino in tudi samsem smrtno ranjen. Ampak zdaj sem se odločil posvetiti vsekar imam, dokončanju vojne za domovino.' Potem so se mizaobljubljali, tudi ženske in otroci so ravnali enako. Ker sembil skrajno utrujen, sem legel mednje na tla, vendar splohnisem mogel zaspati. Zjutraj sem moške in ženske, ki semjim sinoči dajal vodo, našel mrtve. Ampak na moje velikopresenečenje nisem nikogar slišal razbrzdano vpiti, čepravso trpeli v strašnih mukah. Umirali so molče, brez zamer, s stisnjenimi zobmi. Vse za domovino!
Očitno se je že pogovarjala z nekim kato-
ličanom. Naravnost ga je vprašala: »Kako lahko vaš Bog do-
pusti, da ljudje tako trpijo, če je tako dober in milosten?« S
kretnjo je objela svojo skrajšano nogo, druge bolnike v sobi
in Hirošimo nasploh.
»Otrok moj,« je dejal Kleinsorge, »človek ni tak, kakršne-
ga si je Bog zamislil. Z grehom je padel v nemilost.« Potem
ji je začel razlagati razloge za vse.