Slava je prekleto nevarna stvar, redkokdo ji je kos: pot do nje je dolga, v človekovem znoju nastaja, v njem se medi kot viljamovka, debela hruška s samostanskega vrta, in ko jo izlušči iz sebe, slava izbruhne, plane na površino, se lahko dvigne od tal in vrže v naročje izprijenim prekupčevalcem s srečo, da te kot piš odnese in čez čas boleče treščiš na tla.
Mozartova oporoka
Katera domovina je torej to? Dobro jo poznaš: to je seveda domovina knjig. Tistih, ki smo jih prebrali in so nam bile všeč, tistih, ki smo jih prebrali, a se jih sramujemo, tistih, ki si jih želimo napisati, tistih obrobnih, na katere smo pozabili in ne vemo več, ali smo jih sploh kdaj odprli, tistih, za katere se pretvarjamo, da smo jih prebrali, tistih, ki jih ne bomo nikoli prebrali, a se od njih za nič na svetu nismo pripravljeni ločiti, tistih, ki v noči potrpežljivo čakajo, da pride čas, ko jih bomo vzeli v roke in hlastno brali vse do zaslepljujočega svita prebujajočega se dneva. Tako je, sem si rekla, tako je: postala bom državljanka te dežele in temu kraljestvu, kraljestvu knjižnice, bom prisegla večno zvestobo.
Gordy mi je dal knjigo nekega ruskega tipsona, imenovanega Tolstoj, ki je napisal: "Vse srečne družine so si podobne, vsaka nesrečna družina pa je nesrečna po svoje." No, nerad polemiziram z ruskim genialcem, ampak Tolstoj ni vedel ničesar o Indijancih. In ni vedel, da so vse indijanske družine nesrečne iz enakega razloga: te zajebane pijače.