Ženske se v mitih in literaturi ne spreminjajo v živali zato, ker bi bile šibkejše, temveč zato, ker je njihova moč drugačne vrste. Bežijo pred nasiljem, pred posedovanjem, pred obliko, ki jim je vsiljena, in prav v tem bežanju zdrsnejo v nekaj drugega: v medvedko, v ptico, v drevo, v zvezdo, v zaljubljenko. Njihova moč ni v neomajnosti, temveč v prepustnosti. V sposobnosti, da se izmuznejo eni sami definiciji. Če so jih stari Grki umeščali med barbare in živali, morda prav tam tiči njihova nevarnost – in njihova svoboda. Bliže gozdu kot hiši, bliže telesu kot zakonu, bliže ritmu kot pravilom. Včasih, ko hodim sama skozi gozd, se mi zdi, da ne bežim pred nikomer. Samo preverjam, ali me bo nekaj poklicalo nazaj – in ali se bom znala odzvati."
Julija