Deset zamorčkov šlo je na veliki banket,
se eden je zadavil in šel na drugi svet.
Devet zamorčkov šlo je pozno v posteljo,
se eden ni prebudil, na lepem vzel slovo.
Osem je zamorčkov ob morju tavalo,
eden se je skujal, nazaj ga več ne bo.
Sedem je zamorčkov sekalo drva,
se eden je nesrečno preklal na kosa dva.
Šest zamorčkov k panjem se je šlo igrat,
je enemu čebela zarila želo v vrat.
Pet zamorčkov je ustavil policaj,
je enega odpeljal, ne bo ga več nazaj.
Štirje so zamorčki po morju jadrali,
enega je kit požrl s kožo in kostmi.
Trije so zamorčki v živalski vrt odšli,
enega stisne medved, da neha dihati.
Zamorčka sta se šla sončit na obalo,
enega je scvrlo, da nič ga ni ostalo.
Zadnji je zamorček obupal čisto sam,
od žalosti obesil se je na hišni tram.
(Izvirnik: Frank Green, 1869)
»Mislim, torej sem,« je dvigal prst. Zame to ni bila misel, temveč občutek. Descartes je ločil zvezde in vetrove od moje duše. Določil je, da sem lahko samo znotraj, ne pa povsod. Slutila sem, da sem navzoča v daljavah, vetru in zastavah, ravno tako, kakor je Descartes slutil, da misli.