"Moja terapevtka pravi, da smo ljudje kot veleblagovnice. Vsaka veleblagovnica ima svojo izložbo in svoje skladišče, svojo klet. Seveda ne more vsak človek v tvojo klet, bolj normalno je, da vidijo samo tvojo izložbo. Ampak ti pa moraš vsake toliko v svojo klet, saj sicer nimaš ničesar dati v izložbo. In zaredijo se ti ščurki in podgane."
/…/Ljudje, ki te ne poznajo dovolj, da bi jih spustila dlje od izložbe, niso pomembni. In to je večina ljudi."
/…/ Ker se obnašaš, kot da so ljudje to, kar imajo v svojih izložbah. So pa to, kar imajo v kleteh. Zato nehaj primerjati svoje kleti s tujimi izložbami."
Vsakič, ko že menimo, da smo našli, kar smo iskali, sprevidimo, da se motimo. Svoj ideal imamo nenehno pred očmi, a se ga nikakor ne moremo dotakniti: takoj ko se mu za kratek čas približamo, se nam izmakne, in le upamo lahko, da so njegovi koraki vsaj za spoznanje krajši od naših, kajti le tako ga bomo nekoč morda vendarle dosegli. Prav zato je sleherna umetnina zgolj osnutek tiste, ki šele prihaja.
Kipariti ni prav nič težko. Le drugo za drugo moraš počasi odstraniti plasti zgodb in anekdot, ki ne služijo ničemur, dokler ne prideš do tiste, ki se tiče nas vseh, tebe, mene, tega mesta in te dežele, zgodbe, ki je ni mogoče še bolj pomanjšati, ne da bi jo pri tem poškodoval. In prav v tem trenutku moraš odložiti dleto.