MajdaV
Ko so se vrnili v Kabul, jo je žalostilo, ker ni vedela, kam so talibi pokopali Marjam. Hotela je iti na grob, posedeti ob njem, ji odnesti cvet ali dva. Toda zdaj ji je jasno, da to sploh ni pomembno. Marjam ni nikoli daleč. Tukaj je, v stenah, ki so jih prepleskali, v drevesih, ki so jih posadili, v odejah, ki grejejo otroke, v blazinah, knjigah in svinčnikih. V smehu otrok je. V verzih, ki jih recitira Aziza, in v molitvah, ki jih izreka, obrnjena prpti zahodu. Predvsem pa je v Lajlinem srcu, kjer sije z žarečo močjo tisočerih sonc.