Sicer nisem privrženec pretiranega optimizma. Treba je sprejeti, da je naše življenje sestavljeno iz teme in svetlobe. Verjamem pa, da nismo na svetu zato, da bi trpeli. In ko nehaš gledati na situacije, kot da se dogajajo tebi, ampak jih dojameš kot del življenja, se lahko izkoplješ iz jeze in negativnih čustev. In o jezi lahko govorim, ker je bila dolgo časa skorajda vodilno čustvo pri meni.
Plavanje je bilo zame dejavnost, kjer sem se lahko dokazoval kljub svojim fizičnim omejitvam. Je zelo merljiv šport in kadarkoli sem plaval z drugimi plavalci, sem marsikdaj požel aplavz, saj nikomur ni bilo logično, kako lahko tako plavam le z eno roko. Preko športa, plavanja, sem lahko pokazal in dokazal, kaj v resnici zmorem. Je bilo pa plavanje tudi borba. In naučil sem se postati ambiciozen in si postavljati cilje.
Skozi knjigo sem se moral soočiti z zapuščenostjo, mojim najbolj prvinskim občutkom, travmo. In ravno zaradi te knjige sem se resnično spopadel s to bolečino. Spoznal in sprejel sem dejstvo, da mogoče nikoli ne bom dobil potrditve od določenih ljudi, od katerih sem si to želel. A dejstvo je tudi, da mi je življenje ponudilo nešteto ljudi, ki so me in me še vedno sprejemajo takšnega, kot sem. Ti ljudje se mi ne odpovedo zaradi invalidnosti, mojih kakšnih drugih pomanjkljivosti. In sprejel sem, da se ne rabim dokazovati tistim, ki me tako ali tako ne bi sprejeli. Da sem dovolj tak, kot sem.
Knjigo posvečam vsem, ki so mi pomagali na moji poti. Tistim, ki so mi dali drugo priložnost. Domačim, za vso vztrajnost, priložnosti. Trenerjem, tistim v športu, ki so v meni prepoznali potencial in ga spodbujali.
Brez te knjige bi se verjetno še vedno vrtel v istih vzorcih dokazovanja in lastnega nesprejemanja. Zato res hvala vsem, ki ste me spodbujali na tej poti. Za vas ne vem, ampak meni se je bilo težje soočiti s svojo bolečino kot pa postaviti svetovni rekord.”