"Nihče si ne zasluži tega, še najmanj pa kriminalist, ki počne, za kar je plačan, in to bolje od vseh, kar jih poznam. Saj ste videli, kajne?" Pogledal je trojico, ki je sedela za majhno mizo. Pokimali so.
"Taras najbrž sploh ne ve za to," je rekla Tina.
"Česa ne ve?"
"Ničesar."
"Kako ne ve?"
"Ni na spletu," je pojasnil Osterc. Ahlin se je osuplo zazrl vanj. "Ne uporablja Facebooka?" Osterc je odkimal. "Instagrama, TikToka, WhatsAppa…?"
Osterc je odkimaval.
"Kaj pa? X, Linkedin, Bluesky…"
"Ničesar ne uporablja."
"Knjige bere," ga je dopolnil Brajc, ki se je spomnil onih Modrih rož, ali kaj so že bile, iz apartmaja v Gotenici.
"Ne bere novic, ki mu jih servira njegov telefon?"
Vsi trije so odkimali, Osterc pa je dodal: "Vremensko gleda."
Take drame, drame, v katerih zmaga pregreha in umre vrlina, take drame so vendar resnicoljubne, prikazujejo resnično življenje, prav v življenju se namreč dogaja, da zmagajo slabši ljudje – zakaj potem v življenju, ko vse to opazujemo, ostajamo mirni ter živimo in delamo, kadar pa nam prav to življenje, ki nas obdaja, prikazujejo v gledališču, se razburjam, besnimo, poživinimo? Ali ni čudno, da en in isti prizor pred očmi enega in istega človeka pusti tega človeka v enem primeru (v življenju) mirnega in ravnodušnega, v drugem (v gledališču) pa zbudi v njem ogorčenje, negodovanje, bes?