Kadar nekaj videvaš vsak dan, tega v resnici ne vidiš več. Ta stvar – ali tudi človek – postane samoumeven del tvojega sveta. Veš, da je tam, misliš si, da se nič ne spreminja in da bo za vedno s teboj, ne opaziš drobnih sprememb in uide ti resnično stanje – potem pa na lepem ugotoviš, da je vse drugače.
Pisanje je ena sama valovita črta, val, ki prihaja od daleč, ki se je začel dolgo pred menoj in bo tekel še dolgo po meni. Prav zato, ker je element jezika tekočina. Počasna, globoka, latentna, nosilna, silovita, začetna, potopna, shranjujoča, življenje dajajoča, neizčrpna, zrcalna, pošasti gostujoča in vse razkrajajoča tekočina.

