Dobre knjige
2946 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Prikazen in Rovenske spletna stran: modrijan.si
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:2









Drago Jančar

Prikazen in Rovenske

Ljubljana, Modrijan, 2009

Št. strani: 72


Žanr: kratka zgodba, zgodovinski roman

Narodnost: slovenska književnost

Kratko prozno delo, prvič izdano leta 1998, se dogaja na zgodovinskem ozadju 60. let 19. stoletja. Zgodba se prične leta 1856, ko avstrijski nadvojvoda Ferdinand Maks v Rovenski na otoku Lošinju polaga temeljni kamen za valobran velikega pristanišča, iz katerega bo nekoč imperij pošiljal svoje ladje po svetu. Njegov pogled se nenadoma sreča z nenavadno prikaznijo človeka z veliko glavo, za katerega se izkaže, da je Ivan Glavan, doma iz vasi Glavin na Kranjskem, ki dela v Nabrežini pri Trstu kot kamnoseški mojster. Njun prvi očesni stik je za Ivana Glavana usoden do te mere, da se odloči nadvojvodi slediti predano in brez obotavljanja ter brez vsakega zadržka, pač v duhu pri vsaki hiši izvedenega napisa na prtu: »za vero, dom, cesarja«. V zgodbi potem sledimo nesrečni ekspediciji v Mehiko, kjer Avstrija poskuša ustvariti svojo prekomorsko imperialno državo, ki je obsojena na neslaven konec skupaj z njenim nosilcem, nadvojvodo in tistimi, ki so mu sledili. Le majhno število prostovoljcev iz naših dežel, Meksikajnarjev se po neuspeli intervenciji, vrne živih domov. In valobran v Rovenski? Zgodba valobrana dobi smisel, ko roman preberete do konca.



Odlomek iz knjige

Potem je oni še enkrat zasopel in odšla je njegova duša, odšla. Ne bo se več prebudila. Glavan je imel veliko glavo čisto prazno in nekaj ga je stisnilo v grlu. Ubil sem človeka, je pomislil, še nikoli nisem ubil človeka. In morda bi mu po velikem licu celo stekla solza, ko ne bi spet zaslišal v praznem prostoru lobanje glasu, ki se mu je zdel tako znan. Seveda bil je glas, ki ga je zmeraj slišal: »Le tako naprej Glavina, le tako naprej.« Vstal je, pogledal Juretza in rekel: »Si slišal?« »Ne,« je rekel Juretz. »Kaj?« »Glas,« je rekel Glavan. »Kakšen glas?« »Glas je rekel: Le tako naprej.« »Tako je zmeraj,« je rekel Juretz, »ko ubiješ prvega«.



Cobiss povezava




Prispeval/-a: Matjaž Eržen, Knjižnica Ivana Tavčarja Škofja Loka
Objavljeno: 16.12.2014 21:29:28
Zadnja sprememba: 23.12.2014 12:49:13
Število ogledov: 1360