Brane Mozetič
Sanje v drugem jeziku
Ljubljana, Škuc, 2018
Št. strani: 97
Zbirka:
Lambda
Žanr:
pesem
Narodnost: slovenska književnost
»Rinejo me v prirejeno garderobo.«
Sanje v drugem jeziku so ena najbolj intenzivnih Mozetičevih zbirk, v kateri se nakopičijo doživetja in občutja ne le posameznika, temveč širše LGBT-skupnosti. Na delu je osmoza – kar je skupnostnega, pronica v posameznika, a tudi obratno. Membrana je docela prepustna, sleherne ločnice so v zbirki močno zabrisane: Mozetičevi poeziji uspeva z osupljivo trpežnostjo združevati (tj. živeti) nasprotja in zabrisovati mejo med užitkom in trpljenjem, zanesenostjo in pobitostjo, lepim in grdim, rešitvijo in prekletstvom, smešnim in grozljivim, zapeljivostjo in zaslepljenostjo, sanjami in resničnostjo, vse do temeljne razpoke med življenjem in smrtjo, ki jo pravzaprav izpolnjuje sama zbirka, posvečena pripadnikom in podpornikom LGBT-skupnosti. Ta galerija bojevnikov (a tudi žrtev) tvori zunanji okvir zbirke, pomeni nekakšno zasidranost v zunajliterarnem, medtem ko jedro zbirke tiči v podobah iz sanj – kot bi šele sanjska (nekorigirana/nekorektna) govorica lahko dejansko izrazila izkustveno realnost. Mozetič vnovič pesni z odprtimi kartami, brez zastiranja, sanjske slike so nazorne, neposredne, izrazito telesne, tudi erotične, vendar je tokrat sleherni ples, vsak poskus ljubljena, združevanja, preplet teles ali pobeg (brutalno) ustavljen, neuresničen ali kako drugače onemogočen. V zbirki mrgoli srhljivih situacij discipliniranja, ukalupljanja, izganjanja, onemogočanja, pohabljanja, smešenja, zatiranja, obsojanja, pa tudi brezplodnega reševanja … S krvjo, kletkami, mučilnimi napravami in vsesplošnim pohabljanjem in spačenjem odnosov zbirka deluje gotsko temačno, a velja poudariti, da pesmi ne težijo k eni poanti, zapiranju pomenov, idejnim zapikom. Skozi pretežno moraste in trpke sanje/izkušnje pripovedujejo o bolečini, ki je hkrati individualna in kolektivna, o naporu preživetja v dušečem, homofobnem svetu, pred katerim ni mogoče pobegniti, saj vdira povsod, tudi v podzavest. A delčki sanj vendarle obljubljajo drug, za zdaj še nerazumljiv jezik, v katerem nastajajo »najnežnejše besede tega sveta: »šiputi / mi laket, aja, ni toaka, to tebrol, to famos, / šiputi aja, šeb, či teb, gnjuri, aspeleste, šu šu mojto, / este.« Sanje v drugem jeziku so soočenje, svojski rezime stanja na terenu (doma in po svetu), a tudi izraz hrepenenja po boljšem (sporazumevanju): »Če bom še kdaj sanjal, bom v drugem jeziku …« In navsezadnje trpko lep hommage vsem brezkompromisnim ustvarjalcem in ustvarjalkam.
Odlomek iz knjigeDobil sem čisto majhnega psička. Čisto
kuštravega, da se je glavica komaj videla. Le
modri očesi sta se bleščali. Bil je tako lep, da ga
je hodilo gledat vse mesto. A kar naprej se je
nekam izgubljal. Iskali smo ga in iskali, klicali ter
sklepali roke. Potem ga nismo več našli. Šele čez
čas je nekdo povedal, da ga je nek Italijan skril
v svoji hotelski sobi v omaro. Verjetno ga je vzel
s sabo. Doma ga je spremenil v človeško bitje.
Ampak temu nismo verjeli.
/psiček/
Nagrajena knjiga:
Ključne besede:
SANJE, LGBT-SKUPNOST, EROTIKA, BIVANJSKA STISKA, IRONIJA BOJA
Prispeval/-a:
Diana Pungeršič,
Knjižnica Koper
Objavljeno: 6.10.2021 10:15:46
Zadnja sprememba: 6.10.2021 10:15:46
Število ogledov: 737