| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | indijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2021 |
| Založba | Vida |
| Ključne besede | Družbene razmere, Indija, Izginotja, Nasilje, Otroci, Revščina, Starši, Strah, Ugrabitve |
V revnem predelu indijskega velemesta, bastiju, izgine fant Bahadur. Devetletni Džaj, ki rad gleda resničnostne policijske oddaje, se odloči, da ga poišče. S prijateljema Pari in Faizom ob sebi se poda v najnevarnejše kotičke mesta. Sošolca iščejo po ulicah, natrpanih s preveč ljudmi, psi in rikšami, mimo stojnic, ki dišijo po kardamomu in ocvrtih jedeh. Nebo je cele dni zadimljeno s smogom, ki ne prepušča niti enega žarka sončne svetlobe. Otroci se morajo soočati z ravnodušno policijo, prestrašenimi starši in govoricah o džinih, zlobnih duhovih, ki jemljejo duše. Igranje detektivov kmalu ni več otroška igra. Začnejo izginjati tudi drugi otroci in to vedno bližje domu. Pisateljica Deepa Anappara je odraščala v Kerali v južni Indiji in kot novinarka delala v različnih mestih, tudi Mumbaju in Delhiju. Knjiga temelji na resničnih zgodbah. V Indiji naj bi vsak dan izginilo približno 180 otrok iz revnih družin.
Objavljeno: 25.05.2021 11:46:35
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:45:26
Še pred tremi tedni sem bil samo šolar, zdaj sem pa detektiv in še pomočnik v čajnici. Zelo sem zaposlen, ampak Fajz pravi, da on dela veliko več od mene. Ker pri Duttaramu delam samo ob nedeljah, tako kot danes. Kljub temu se mi zdi težko. Da umijem en sam Duttaramov lonec, traja celo večnost. Na dnu je plast zažganega čaja, začimb in sladkorja. Močno moram drgniti. Tako dolgo, dokler nimam konic prstov modrikastih od ledene vode in me bolijo noge, ker moram med pomivanjem čepeti.
Fajz pravi, da se mišice navadijo na delo. Danes sem tu šele drugič. Fajz pravi tudi, naj ne jamram, ker me malo boli, ker sem tat, tatovi pa si zaslužijo kazen.
(str. 143)
