Jože Horvat

Panoramski let

Ljubljana, KUD Sodobnost International, 2020

Št. strani: 211

Žanr: kmečki roman, razvojni roman

Narodnost: slovenska književnost

Navezanost na zemljo

Jože Horvat je po izobrazbi germanist, v svojem poklicu pa je bil in je še publicist, pisatelj, raziskovalec slovenske zamejske književnosti v Italiji in Avstriji, pisec dnevnikov in še marsikaj. Bil je urednik Književnih listov Dela, zaposlen pa je bil tudi na Ministrstvu za kulturo. Njegove prispevke najdemo v marsikateri literarni reviji in na spletu. Po rodu iz Gomilice v Prekmurju je tesno navezan na zemljo, kar bralcu pade v oči tudi v pričujočem romanu. Okvirna pripoved je pisana tekoče, epsko široko, brez izrazitih dialogov. S tem vzbuja vtis počasi tekoče in široko razlivajoče se reke Mure, na kar opozarja tudi spremni zapis na zadnji platnici. V ospredju je nenavadna usoda zdaj že ostarelega kmeta Janžeka, ki se mora po hitri smrti staršev vdinjati premožnemu kmetu v Prlekiji. Njegov "učitelj" tam je prav tako hlapec. Uvaja ga v delo, a ga hkrati uči pokorščine in iznajdljivosti. Čez nekaj časa se v podobni vlogi znajde na kmetiji v Prekmurju, kjer pa mu srce ogrejeta sosedovi dvojčici. Ena izmed njiju simpatijo vzbuja tudi sinu njegovega sedanjega gospodarja Ladu. Zadeva se razplete v prid obeh. Vsak izmed fantov se nazadnje poroči z eno izmed dvojčič, čeprav njun oče Janžeka ne šteje ravno za primernega zeta. A usoda je neusmiljena. Janžekova žena po letih skupnega zakona in treh otrokih zboli in umre, medtem ko Lada, tudi očeta treh otrok, pokoplje vdanost pijači. Janžek se čez nekaj časa poroči z Ladovo ženo, svojo nekdanjo svakinjo, in vse kaže, da bosta v preostanku let živela mirno, čeprav z grenko zavestjo, da kmetiji ne bosta imeli naslednikov. Poročnega darila otrok si sicer ne upata zavrniti, kljub temu, da se jima zdi za življenje, kakršnega sta bila vajena, vse preveč "moderno". Ob branju pretresljivega konca sem se sama spomnila na izraz "hamartija" iz starogrških tragedij.

Odlomek iz knjige

In nadaljevala sva o vasi, kjer letos še ni bilo novorojenčka, zato pa se je - kot že leta tudi v drugih manjših naseljih - hitro rojevalo število upokojencev ... Smejala sva se, a pravzaprav sva vedela, da si kaj zanimivega ne znava ali ne moreva sporočati; postajala sva med drevesi, se pomikala od debla do debla, dokler nisva kar umolknila. Nakar je Nac nenadoma vprašal, kako je njegova mati, in si takoj sam odgovoril, da upa, da se bo spočila in se ne več tako obsesivno obremenjevala z vprašanji, zakaj je njena domačija prazna, kar da jo zelo boli, ker dediščina njene družine ne daje preživetja nobenemu njenih potomcev, česar ne more preboleti.

str. 75

Ključne besede: PODEŽELJE, KMETJE, USODA, STARANJE, DRUŽINE, OTROCI


Prispeval/-a: Julijana Voroš, Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota
Objavljeno: 2.2.2021 13:52:17
Zadnja sprememba: 15.11.2021 13:58:51
Število ogledov: 738

• facebook
• twitter
• linkedin