| Žanr | družbenokritični roman |
| Narodnost | belgijska literatura, nizozemska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2005 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Literarna zbirka Goga |
| Prevod |
Tanja Mlaker |
| Ključne besede | Azil, Begunci, Migracije, Migracijska politika |
Migranti in migracije. Različni vzroki, različne usode, v glavnem nesrečne in tragične. Živimo v času, ko usode posameznikov bežijo mimo nas, ne da bi se nas pretirano dotaknile. Mediji nas skušajo bombandirati z različnimi statistikami in množičnostjo usod, med katerimi se individualne izgubljajo, sploh če ne gre za usode lokalnega prebivalstva temveč tujcev, ki so k nam pribežali od nekod drugod. Migrantov. Na začetku sicer številke človeka prestrašijo, čez čas pa ta postane na njih občutljiv približno toliko, kot je na lanski sneg. In ravno tu je največja moč Verhulstovega romana Hotel Problematik, v osebnih zgodbah prebežnikov, ki v nekem flamskem begunskem centru čakajo, kaj se bo z njimi zgodilo. Čakajo, da jih bo birokratski aparat zavrnil, ali pa čakajo, kdaj bodo zbrali dovolj poguma za nadaljnjo akcijo in skušali do zatočišča priti nekje drugje. Njihove osebne usode bralca presunejo precej bolj kot statistika in številke, Verhulst pa s svojim racionalnim in direktnim slogom pripomore, da bralca še nekaj časa po tem prejetem literarnem udarcu boli v srcu, želodcu, jetrih, ledvicah in glavi. Nenadkriljivo!
Objavljeno: 30.12.2020 12:34:00
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:43
“Ker s takšno muko najde odprtino svojih ust, se nikomur v našem bloku niti ne sanja, zakaj je Igor zaprosil za azil. Po mnenju nekaterih ima v Ukrajini impozanten kazenski dosje. Drugi pravijo, da je dezertiral. Tretji menijo, da je pobegnil pred mafijo. Najpomembneje je, da sami vemo, zakaj smo tukaj, da imamo sami dobro zgodbo. In da nikoli ne bomo prav dobro vedeli, zakaj nas tako zlahka spet pošljejo k pošastim, pred katerimi skušamo pobegniti. Stara celina je prenaseljena, pravijo, ni več prostora za nas. Kakor da bi sami zmeraj vprašali druge, ali jim ustreza, da si v tujih sobah uredijo kolonije. Toda to je osebno mnenje in po tem me nihče ne sprašuje.”(str. 40-41)
