Labirint : [pomni, preživi, beži]

“’Na desni strani vrat so s stene molele tridesetcentimeterske palice, prav tako široke nekaj centimetrov, ki so imele isti vzorec kakor luknjice na nasprotni strani. Namen je bil očiten. ’Se hecaš?’ je vprašal Thomas, ki ga je spet usekal strah. ’Si me nisi sposodil? Zidovi se res premikajo?’
’Kaj drugega pa naj bi mislil?’ Thomas se je le stežka oprijel te možnosti. ’Ne vem, mislil sem, da so kje kakšna nihajna vrata ali kakšen minizid, ki bi zdrsel v večjega. Kako se ti zidovi lahko premikajo? Ogromni so in zgledajo, kot da tu stojijo že tisoč let.’ In misel, da bi ga zidovi zaprli v kraj, ki se imenuje Jasa, je bila grozljiva. Chuck je razdraženo vrgel roke v zrak. ’Ne vem, pač se. To ti je enega hrupa. Isto se zgodi v Labirintu – tudi tam se vsako noč prestavijo zidovi.’ Thomas, čigar pozornost je planila k novi prispodobi, se je obrnil k mlajšemu fantu. ’Kaj si rekel? A? Pravkar si rekel labirint – rekel si, isto se zgodi v labirintu.’
Str. 32