Tišina za oči: roman

Zakotni kraj Auschwitz, nedaleč od Krakova. Kraj nesrečnega imena. Zadnja jesen pred koncem druge svetovne vojne. Zavezniki prodirajo, nemški ideali o “nadčloveku” se krhajo. A dokler je še mogoče, je treba vztrajati. Če Židje niso ljudje, vredni življenja, pač niso. Zapoved je zapoved, vojaški ukaz. Prekmurski pisatelj in režiser Branko Šömen, ki je v osemdesetih letih bival v ZDA in se zadrževal tudi v Hollywoodu, se je tam srečal z hrvaškim režiserjem iz emigracije Brankom Lustigom. Spomini na zloglasno taborišče so bili takrat še vse preveč živi in Šömen se je na prigovarjanje Lustiga odločil napisati scenarij za film. Ta sicer ni bil nikoli posnet, ga je pa več desetletij kasneje predelal v roman in posvetil zdaj že pokojnemu ameriškemu prijatelju ter znancem iz lastnega otroštva, katerih usodo je poznal. Pripoved o tej usodi je kruta, da bolj ne bi mogla biti. Še posebej izstopajo člani t.i. Sonderkommande, taboriščniki, ki so jih nemški vojaki izkoristili. Podarili so jim “upanje”, da so v njihovem imenu dokončali, kar bi lahko dokončali tudi sami. “Upanje” na preživetje, ki ga ni bilo. Roman, ki bi, če ne bi bilo ohranjenih pričevanj preživelih, mestoma spominjal kar na hollywoodske akcijske filme. Vsaj za današnjega bralca. Pripoved za vse, ki si morda ideologijo nacizma predstavljajo malo drugače. Le da je v besedilu ostalo veliko preveč zatipkanih in tudi siceršnjih jezikovnih napak.