Tanguy Viel
353. člen Kazenskega zakonika
Ljubljana, Cankarjeva založba, 2019
Št. strani: 122
Prevod: Aleš Berger
Zbirka:
Moderni klasiki
Žanr:
družbeni roman,
filozofski roman,
moderni roman,
monološki roman,
moralistični roman
Narodnost: francoska književnost
Kaj je tisto, kar določa, da je neko dejanje (ne)etično?
Francoskega pisatelja Tanguyja Viela smo v slovenskem prevodu spoznali že leta 2016 s prevodom njegovega domnevno najboljšega romana Pariz-Brest, a velja izvrstnost tudi za pričujoči roman, ki ga lahko v vsej njegovi polnosti jezikovne sporočilnosti beremo po zaslugi mojstrskega prevajalca Aleša Bergerja. Osrednja tema romana je kriminalno dejanje, pripoved pa je podana skozi monološko analizo dogodka, ki jo podaja storilec. Le-ta je pripadnik nižjega sloja družbene lestvice, zaznamovan z nepravičnostjo neenakih razmerij med ljudmi ter žrtev manipuliranja novodobnih kapitalističnih prevarantov. Podtema, prav tako odločilna v celotni zgodbi, je tudi razmerje med očetom in sinom, katerih odnos in komunikacija sta lahko še kako odločilna za sinova dejanja, ki usodno zaznamujejo njegovo prihodnost. Vemo, kdo je storilec, ne pa tudi, kdo je resnični krivec v zgodbi, komu torej resnično pripada kesanje? Odgovor je vse prej kot enostaven, še posebej, če poskušamo temeljno gonilo umora razumeti z vpogledom v celoto družbenega dogajanja, z vpogledom v njegovo sistemsko dopustljivo amoralnost psihološkega nasilja kot uporabne poslovne taktike, tipično v dobi kapitalizma, ki ljudi brezsramno izkorišča kot vir kapitala. V tej luči se namreč tudi umor lahko izkaže kot legitimno dejanje, ne glede na argument svetosti življenja ali pač ravno s tem argumentom.
Odlomek iz knjigeDanes se sprašujem: je tišina nekaj takšnega kot tema? Kar predobra klima za šampinjone in črne misli? Danes sem prepričan, da bi z veseljem vse povedal, da pravo rastje in cvetje uspevata pri belem dnevu, ja, govoriti je treba in povsod pripustiti jarko luč, ja, v vsako otroštvo, in ne dovoliti, da prevladata noč in negotovost. Danes vem, gospod sodnik, vem, kako se prenese toliko slabih stvari na svojega otroka, in je pod neizrečenimi stavki zmeraj toliko preobteženega zraka, ki gre od enega k drugemu, in luknjičavost stvari, ki krožijo po kuhinji zvečer, ko jeva drug nasproti drugega, in da so nemara na motku dni, ki se spletajo, vsi tisti obroki, ko mi je pripovedoval, kako je bilo v šoli in kaj bi rad bral, ko bo odrasel, vsi tisti večeri, ko ga nisem zares poslušal, deloval bi rekel, kot nekakšen freatični pas, ki ne ve dobro, kje naj izbruhne. In vam, očetu v obliki odsotne skaline, ni niti treba poskušati lagati, ni potreba, da bi rekli 'ja, seveda te poslušam', kajti on ve, katerikoli otrok natanko ve, kdaj ga ne poslušate, kdaj si napravite v glavi nekakšen omot, ali šipo pred očmi, ki vas ločuje od sveta, in ko se zdi, da ste zazidani za svojo mislijo, takrat ste, in tega še ne veste, zapustili svojega otroka.
(str. 59)
Nagrajena knjiga:
Glej tudi |
Konteksti
|
Ključne besede:
ZLOČIN,
UMOR,
KRIVDA,
ETIKA,
KAPITALIZEM
Prispeval/-a:
Renata Vidic,
Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 28.1.2020 12:46:28
Zadnja sprememba: 30.1.2020 8:22:24
Število ogledov: 3486