K razbiranju čejev

Če je prva pesniška zbirka Sare Špelec, ki je izšla leta 2019 pri Kulturnem centru Maribor. Na svojih 115 straneh zajema tri razdelke pesmi, naslovljene Od kod, Že? Še ne in Še malo. Pospremek k zbirki, naslovljen Čejeve levitve, je napisala Ana Porenta, naslovnico pa je pripravila Laura Ličer. Na njej vidimo svetlolaso dekle, ki z velikimi modrimi očmi zre v ogledalo, le-to pa obkroža kača, ki se je izvila iz dekličinih las v obliko kite, iz katere se s svojim (morda strupenim) jezikom od bralca poslavlja na zadnji knjižni platnici.

Če se od tehniških podatkov oddaljimo k oblikovni podobi pesmi, velja zapisati, da so pesniške vrstice različno dolge, večina verzov se zaključuje v nerimani besedi, posamezni se iztočijo v rimo. Pesniška zbirka se vsebinsko osredinja med drugim tudi na časovno komponento, v kroženje urinih kazalcev pa se zlahka ujame sleherni bralec.

V prvem razdelku pesmi se govorka vrača v svoje otroštvo, kamor z nizanjem besed iz otroškega vsakdana (benkom, izpadom prvega zobka, jahanjem ponija) povabi tudi ljubitelja poezije. Popelje ga po svoji in (njegovi) življenjski črti, da gre za njo vse do prvih pisanih črk, ki jim "sledijo pisani pogledi / in velike ljubezni" (Babica prede čas), kmalu pa se s stalno rabo drugoosebnega edninskega zaimka v kolesje časa ujame tudi posameznik, ki - po avtoričini presoji - počasi izginja med urnimi kazalci. V pesmi Med vrsticami se govorka spominja babičinih svilnatih dlani in dedkovih skuštranih las, bralec pa se nostagično vrača v svojo preteklost, ki jo v izrazito svetlih odtenkih rišejo besede dinozaver, gramofonska igla, Zvezdica Zaspanka in podobno. Avtorica čas svojega otroštva predstavlja kot nadvse dišečega, mamljivega in "ravno prav vzhajanega", človeku nudi varno zavetje in ga varuje pred vsemi nepredvidljivimi izkušnjami. Zdi se, da sta tu babica in dedek zavetnika pred kakršnim koli slabim, pred kakršno koli nesrečo. In v vsej radostni in ubrani mladostni simfoniji se v pesmi Do glasbene šole govorkin čas v osminkah, četrtinkah, polovinkah in celinkah naposled pretoči v srhljivo občutenje, da "si le še pavza / na notnem črtovju". Kot bi iz vse življenjske sinusoide, vrenja in z(o)renja nenadoma obstal, obmolknil, se ne udejanjal, ne živel. Občutek prehajanja je zaznati tudi v pesmi Čarovnija, ki je sicer po pesničinih besedah posvečena spominu na dedka. Nekoč naj bi ji podaril ogledalo, da se v njem ugleda, kako je lepa (https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/138883/video_virtualni_vecer_-_sara_spelec_-_ce).
V drugem razdelku se pojavljajo kratke in dolge pesmi, v njih pa se govorka poda iz brezskrbnega otroštva na pot spoznavanja bližnjega, morda tudi (hotenega) zbliž(ev)anja. Prej pomembna časovna razsežnost se pomakne v ozadje, v ospredje pa stopi on, ki mu "Med nogami /.../ binglja / Ostržkov nos". Vendar pesnica v svojem eroticizmu ostaja morda preveč nagnjena k posmeh(ovanj)u, polna je humorja, zaradi česar pa razblini resnost svoje namere zbliž(ev)anja. Prav tako je čutiti njeno pretirano vihravost oziroma vznesenost, kar pa ne omogoča stalnosti v njunem odnosu. Pri njem namreč ni našla srca, zaradi česar bo "nekega dne izkljula" njegove "linške oči", saj je "Z odprtimi usti /.../ gledal zahod / njenih (beri: drugih) prsi". Zdi se, da so pesmi drugega razdelka mestoma pretirano čustvene, govorka pa času v tovrstnem položaju ne dovoli zoreti, zategadelj v pesmi Zaplet samotolažilno in posplošeno zaključuje, da se "mladi pari /.../ zapletajo, /.../ dokler se ne zavozlajo / in obvisijo na nevidni mreži", iz česar je razbrati, da se ne udejanjijo v vsej polnosti, možnostih in zmožnostih svoje dvojine. Vendar pa o slednji Ana Porenta v spremni besedi izpostavi, da jo gre v pesmi Če razumeti tudi "kot iskanje drugega pola (sebe), ki šele skupaj s (po)znanim zgradi celovito osebo". 

Bralec se na svojem popotovanju skozi čas govorkinega otroštva, mladosti in odraslosti v tretjem razdelku naposled znova zaziblje v svetu znanih pravljičnih motivov, npr. Dedka Mraza, Malega princa, Trnuljčice, Rdeče Kapice, ki pa niso več takšni, kakršne so jih zaznavale otroške oči, ampak se pojavljajo nekoliko predrugačeni. Spoznati jih je preoblečene v odraslost, v ne-naivnost, tudi krutost. Iz njih veje turobnost, resnobnost, otroško tople podobe so odete v pridih hladnega, mrakobnega, tudi bližajočega se smrti. Izpostaviti velja pesem Trnuljčica, ki spominja na Menartov Croquis in v kateri lirski izpovedovalec sanja o lepšem in boljšem življenju, pod njegovimi prsti pa se na gostilniški mizici izrisuje idilična podoba vsakdanjega življenja, ki jo natakar s krpo obriše, govorca pa vrne v izhodiščni položaj. Tudi mladi mož v Trnuljčici sanja o njenih nežnih belih rokah, ki jih "rad bi ljubkoval / rad bi kito ji poljubljal, / z njo ovit zaspal", a ga iz sanjarjenja prebudijo besede "Mladi mož, zaprli bomo - / ura je devet!"

V pesniški zbirki prevladujoča bivanjska tematika se kaže v prepletanju pravljičnega in resničnega sveta. Skozi verze je moč spremljati nasprotje med otroštvom, ki da je lepo, varno, udobno, zanesljivo, in odraslostjo, ki je polna negotovosti, spraševanj in iskanj, po pričujoči črti življenja pa se lahko sprehodi tudi sleherni posameznik, ki v svojem odtekanju časa doume razbirati in (tudi) razbrati lastne čeje. 

Manja Žugman, 15. oktober 2019