Pismo sebi : pravljica za odrasle

Verjetno je že prav vsak med nami kdaj pomislil, da bi napisal knjigo. Boštjan Colarič je o tem prenehal samo razmišljati in to tudi naredil.
Avtor je otrok podeželja, po poklicu mizar, po srcu glasbenik in pisatelj. Knjige se je lotil brez ‘formalnega’ znanja, ne da bi ob tem upošteval konvencionalne pristope, prav tako ni pretirano poslušal tujih nasvetov, ampak je napisal točno takšno knjigo, kot si je sam želel. Rezultat je izvirno delo, kateremu je zelo težko določiti žanr. Še najbolj spominja na neke vrste dnevnik, saj pisanje poteka od dneva do dneva in nas ‘od znotraj’ pripelje v sam proces pisanja ter preoblikovanje le-tega skozi čas.
Doživljanje dnevih dogodkov in vpogled v proces pisateljevega razmišljanja ter pisanja je pravzaprav podlaga za globlje teme – Boštjanu je namreč bila diagnosticirana shizofrenija, zaradi katere se mu je pred 20 leti življenje obrnilo na glavo. Tako nas skozi obdobja sesutja osebnosti, izgube stika z okolico, iskanja pomoči in ponovne izgradnje samega sebe ne pelje linearno kot marsikatera popularna knjiga, temveč skozi najrazličnejše oblike: pesmi, pravljice, razmišljanja, realnimi opisi travmatičnih ali prijetnih dogodkov ter v veliki meri skozi dialoge med različnimi liki, ki si jih je ustvaril v svoji domišljiji med pisanjem.
Ker so rezultati eksperimentalnega pisanja pogosto težko berljive in nerazumljive eskapade, je potrebno poudariti, da se to Boštjanu Colariču ni zgodilo. Knjigo odlikuje tekoče berljiv slog, ki ne utruja s pretirano kompleksnimi stavčnimi tvorbami, hkrati pa je daleč od kakšne podeželske preproščine. Skratka, ravno pravšnji za knjigo, katere namen je morda do določene mere sprva bil nekoliko (avto)terapevtski. A namesto tarnanja nad usodo in življenja s shizofreno motnjo nas knjiga popelje v nenavaden svet, kjer se realnost in sanje prepletajo, nekoliko nepričakovano pa se lahko vanj vživi prav vsak, ki premore vsaj kanček domišljije.
Poleg nevsakdanjega sloga in tematike velja omeniti tudi estetsko lepo izdelano knjigo v obliki pisma, ki je v prvi seriji izšla celo v ročno izdelani leseni škatlici, na določenem mestu pa od nas zahteva na primer, da jo obrnemo na glavo in nadaljujemo z branjem na povsem drugi strani. 531 strani dolga knjiga seveda ni namenjena branju na dušek, ampak si je zanjo dobro vzeti čas – njena odlika namreč ni zgolj pripovedovanje pisateljeve zgodbe, ampak nas pripravi do tega, da razmišljamo o sebi, o svojem življenju in svojem načinu doživljanja sveta.