| Žanr | družbeni roman, moderni roman, zgodovinski roman |
| Narodnost | avstrijska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2018 |
| Založba | Cankarjeva založba |
| Zbirka |
Moderni klasiki |
| Ključne besede | Čas, Dvorci, Kitajski miti, Nesmrtnost, Obredi, Protokol, Umetnost, Urarstvo, Vladarji |
Prevod dela: Cox oder Der Lauf der Zeit.
Na povabilo Gospodarja desettisočletja se iz Anglije na Kitajsko odpravijo največji mojstri izdelovanja ur in avtomatov tedanjega časa. Dogajanje je postavljeno v 18. stoletje, ko je Kitajski vladal kruti imerator Qianlong. Gre za trk dveh kultur, filozofij, religij, ki jih avtor s svojim kot diamant izbrušenim jezikom in preciznimi jezikovnimi slikarijami polaga pred nas kot na filmsko platno. Tujci dobijo na voljo vse dragocenosti, ki jih potrebujejo za izdelavo najzapletenejših unikatnih umetnin merjenja časa, nazadnje tudi samega perpetuuma mobile. Ker se neskončnost in božanskost potemtakem izključujeta, morata pa ostati v absolutni despotovi domeni, taka ura ne sme biti možna, saj zanika samega Gospodarja desettisočletja, gospodarja časa. Umetniki so se še pravočasno nevarni smrtni zanki prekanjeno in inteligentno izognili. Ob sicer izmišljeni zgodbi, zabeljeni z nekaj ljubezenskimi intermezzi, filozofskimi razmišljanji, natančnimi opisi krutih mučenj in usmrtitev ter virtuoznim jezikom, je zanimivo opisano nasprotje med zahodnjaškim realizmom in kitajskim obredjem, protokolarnimi ceremonijami, zbanaliziranimi do neznosnega strahu pred napakami, neracionalnimi obtožbami in brutalnim kaznovanjem navadnih ljudi. Gre za nekaj resničnih zgodovinskih oseb, ki jih pisatelj poetično vplete v svoja razmišljanja o času, prostoru in zdravilni moči umetnosti.
Objavljeno: 28.12.2018 10:45:55
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:37:55
Ko je Cox spregovoril, je slišal svoje besede kot v sanjah. Ženske, njegovi tovariši, Kiang, Najvišji, vsi so zlezli vase, prav res: medtem ko je govoril, so se pomanjšali s podobno naglico, skopneli na podobno neznatnost, v kakršni je na Velikem zidu – v goščavi krznene odeje ne sedlu – pred napadom lokostrelca sam skril na varno. Vsi v tem prostoru, v pristanu džunke, so postali igralne figurice, potniki srebrne ploveče igračke, ki je pripadala Abigail, poveljeval pa ji je on, mojster Cox, kapitan v velikosti kositrnega vojaka:… (str. 90)
