Jaz pa nekaj vem

“Rekel je, da bo v pisarni do poznih ur, zato sem šla že ob desetih spat. Ko sem se naslednje jutro zbudila, sem opazila, da se sploh ni vrnil domov. Vedela sem, da je nekaj narobe, ker se ni oglašal na telefon. Poklicala sem policijo in nekaj ur zatem so … ” Umolknila je. Se odkašljala. “Našli so njegov avto, zapuščen ob igrišču za golf. Ključi so bili še v vžigu in aktovka na prvem sedežu. Pa tudi kri so našli.” Spet je zvijala roke v naročju in le tako izdala, kakšne muke prestaja. Težko jo bo gledati, če se bo kdaj zlomila in dovolila bolečini na dan, si je mislila Jane.
“Policija pravi, da ga je varnostna kamera na parkirišču posnela ob pol enajstih, ko je odšel iz službe. Po tistem ga ni nihče ne videl ne slišal,” je nadaljevala Susan. “Ne sodelavci v službi. Ne tajnica. Nihče.”
(str. 214)