Gogoliana

“Vsemilostni vladar!
Ne jezite se, ker si Vas drznem motiti med Vašim kratkotrajnim počitkom po nadvse težavnih delih s svojo morda neumestno prošnjo.” Tako se je začelo to Gogoljevo ognjevito neapeljsko pismo carju Nikolaju I. glede poznega lista.
Car seveda ni mogel v celoti občutiti te pritajene ognjevitosti ‒ pa ne zato, ker je bila skrita za masivnimi uvodnimi besedami pisma, ne. Car si enostavno sploh ni predstavljal, v kako zapletenih, presenetljivih, kar se da nenavadnih odnosih s svojim potnim listom je bil ves čas svojih popotovanj po tujini njegov podložnik, avtor Mrtvih duš. Predstavo o tem so imeli samo tisti redki Gogoljevi prijatelji, ki so se kdaj vozili z njim v isti diližansi po evropskih državah, in raznojezični garači uradniki, na redko razpostavljeni po urejenih cestah teh držav, ki so morali kot policijski ali carinski uslužbenci ogovoriti Gogolja z vsakdanjimi vljudnimi besedami v svojem jeziku: “Izvolite pokazati svoj potni list, gospod!”