Flann O’Brien je zagotovo ime, ki je ob Jamesu Joyceu in Samuelu Beckettu najbolj zaznamovalo irsko prozo 20. stoletja, za kar je morda najbolj zaslužen prav njegov roman Tretji policaj, pa čeprav v času, ko je bil napisan, ni našel poti do založnikov in je izšel šele po avtorjevi smrti ter postal takojšnja uspešnica. Kar nekaj takšnih primerov iz literarne zgodovine že poznamo, in pogosto se postavlja vprašanje, ali niso bili morda ti avtorji nekoliko pred svojim časom, ali pa so bili samo založniki tako kratkovidni, da niso prepoznali pravih literarnih biserov. Tretji policaj je roman, ki ga lahko beremo na več načinov in nobeden od njih ne more biti napačen. Vsekakor najbolj bodeta v oči fantazijski svet, v katerem se znajde glavni junak romana in bizarnost situacij in dogodkov, ki njegovemu vstopu v “čudežno deželo” sledijo, kot nekakšna odrasla “Alica”, ki je popolnoma prežeta s humorjem absurda. Odlično branje, ob katerem se bralec večino časa na glas krohoče, za kar gre pohvala tudi in predvsem prevajalcu, ga pa žal občasno skvari nekaj tistih nebodijihtreba tiskarskih škratov, ki jih je res preveč. Vseeno gre za roman, ki je še kako vreden vaše pozornosti in vašega časa.
Objavljeno: 22.03.2018 16:48:20
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:36:20
»Je to življenje? Ničkoliko mož je preživelo sto let v tuhtanju, da bi dojeli njegove razsežnosti, in ko so ga končno doumeli in razvili v glavi o njem nekakšen vzorec, so, glej ga šmenta, legli v posteljo in umrli! Umrli kakor zastrupljeni ovčarski psi. Nič na svetu ni tako nevarnega, kaditi ga ne moreš, nihče ti ne bo dal prebitega beliča za polovičko, in na koncu te umori. Čudna pogruntavščina je, hudo nevarna, prava smrtna past. Življenje?«