| Žanr | spomini, življenjepis / biografija |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Sora, 1997 |
| Založba | Karmeličanski samostan |
| Prevod |
Alojzij Kukovica |
| Ključne besede | Cerkev, Duhovnost, Karmeličanke, Krščanstvo, Redovnice, Spomini, Svetnice |
Terezija se je rodila 2. januarja 1873 v severno-francoskem mestecu Alençonu kot deveti otrok zakoncev Ludovika Martin in Marije Zelije Guérin. Bilo ji je šele štiri leta, ko ji je umrla mati. Ovdoveli oče se je s hčerami preselil v mesto Lisieux. Oče je imel v Terezijinem življenju zelo pomembno vlogo. Poleg očeta so skrb za Terezijino vzgojo prevzele tudi njene sestre, ki so jo ljubile in ji v marsičem nadomeščale mater. S petnajstimi leti je Terezija vstopila v samostan karmeličank. Ker je bila za tako strog red premlada, je za dovoljenje najprej prosila nadškofa Hugonina, vendar sprva brez uspeha. A bila je vztrajna in odločna. Šla je na romanje v Rim in se obrnila celo na tedanjega papeža. Kmalu ji je nadškof Hugonin dovolil vstopiti. Ob vstopu v samostan je prevzela redovno ime Terezija Deteta Jezusa. V samostanu je prenašala marsikatero preizkušnjo, dušno in telesno trpljenje. Njena pot je bila pot preprostosti in otroške predanosti Bogu. Proti koncu svojega življenja je na ukaz prednice samostana napisala spomine na otroštvo in svojo duhovno pot, ki so bili izdani pod naslovom Povest duše. Knjiga je bila 20 let po njeni smrti prevedena v 35 jezikov. Pri štiriindvajsetih letih je zbolela za tuberkulozo. 30. septembra 1897 je umrla s pogledom na razpelo, ki ga je držala v rokah. Njene zadnje besede so bile: »Moj Bog, ljubim te …«
Svetost ji je pomenila posvetitev vsakdanjega življenja z ljubeznijo. Njena duhovna pot se imenuje tudi »mala pot«. Kmalu po smrti je postala svetnica, Cerkev jo je razglasila tudi za cerkveno učiteljico in zavetnico misijonov.
Objavljeno: 29.11.2017 13:36:37
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:35:19
Dolgo sem se spraševala, zakaj Bog enega ljubi bolj kot drugega, zakaj ne prejemajo vse duše enakih milosti. Videla sem, kako je z izrednimi milostmi obsipal svetnike, ki so ga v življenju močno žalili, kot sveti Pavel, sveti Avguštin in jih takorekoč prisilil, da so sprejeli njegove milosti. Brala sem življenje svetnikov, ki jih je Gospod malone pestoval od zibelke do groba … Ob vsem tem sem se pa spraševala, zakaj na primer toliko poganov umre, še preden so slišali izgovoriti besedo Bog. V svoji dobroti mi je Jezus dal razumeti to skrivnost, ko je odprl pred menoj knjigo narave. Tu sem videla, kako so vse cvetlice, ki jih je on ustvaril, lepe. Spoznala sem pa tudi, da očarljivo barvana vrtnica in bela lilija nič ne prikrajšata majhne vijolice za njen prijeten vonj ali pa marjetice za njeno prikupno preprostost. Doumela sem, da bi narava zgubila svoj pomladni kras in bi travnikov ne krasile več cvetlice, ko bi vse hotele biti vrtnice.
