Izpovedi

V hipu se mi je spremenil obraz. Začel sem z vso pozornostjo premišljevati, ali imajo otroci navado pri kateri svojih iger kaj takega peti. A nisem si mogel nikakor domisliti, da bi bil kdaj kaj podobnega slišal. Tedaj sem ustavil solzam tok in vstal. Nisem si znal glasu drugače razlagati, kot da mi Bog veleva, naj odprem kako knjigo in preberem poglavje, na katero mi najprej zadene pogled. Slišal sem bil namreč o Antoniju, da mu je dalo neko mesto v evangeliju, ki je nanj po naključju naletel, pobudo za posnemanje, prav kot da bi veljalo njemu, kar je slišal brati: »Pojdi, prodaj vse, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih! Potem pridi in hodi za menoj!« Pod vtisom tega božjega izreka se je takoj obrnil k tebi. V veliki naglici sem se vrnil na kraj, kjer je sedel Alipij. Tam sem bil namreč odložil pisma apostola, ko sem bil vstal in odšel. Pograbil sem knjigo, odprl in bral molče stavek, v katerega so se mi najprej ujele oči: »Ne v požrešnosti in pijanosti, ne v nečistosti in nesramnosti, ne v prepiru in nevoščljivosti, ampak nadenite si Gospoda Jezusa Kristusa in mesu ne strezite za poželjivost!« Dalje nisem hotel brati, pa tudi treba ni bilo. Zakaj komaj sem stavek dobro končal, se mi je vlila kakor luč trdne gotovosti v srce in vse temine dvomov so se razbegnile.