Sarival Sosič
Starec in jaz
Maribor, Litera, 2017
Št. strani: 203
Zbirka:
Piramida
Žanr:
družbeni roman,
monološki roman
Narodnost: slovenska književnost
Ko je učenje najtežje, prav takrat se uči še več in še krepkeje.
On (pripovedovalec), ki je na začetku svojih dvajsetih, neizkušen, brezciljen, ohromljen v svoji šibki volji do vztrajnosti in učenja ter pomehkužen, sreča starca, odprtega za daritev, da mu cele dneve predaja svoje glasbeno znanje in ga potrpežljivo vpeljuje v igranje klavirja, ga uči o umetnosti in mu privzgoji strast do literature. Ta, starec, ki živi izredno asketsko ter ustvarja svojo podobo predvsem z dejanji, mu strogo špartansko, a z največjo možno stopnjo darežljivosti in izgrajeno življenjsko modrostjo pomaga do zavzetja osebne odgovornosti ter mu z odpiranjem neobičajnih pogledov razbija omejenost v razmišljanju. Z vsem in ob vsem tem pa mu predvsem izkazuje pomen in daritev prijateljstva. Roman, ki spominja na gosto nabrekanje spomina in intime, je podan v tihotnem tonu miselnega loka in se bralca dotika v tisti točki samosti, iz katere zajemamo ponotranjeno reflektiran pogled na življenje z vsebinami smisla, prijateljstva, strasti, umetnosti in vsega ostalega, kar se nas bolj ali manj zavestno dotika. Izredno nežno pisanje.
Odlomek iz knjigePridi, greva za klavir, tako starec, kako klavir, zakaj klavir, nikoli se ga nisem dotaknil, ničesar ne znam, tudi note so zame pravi čudež, prestar sem za kar koli v zvezi z učenjem glasbe, nimam nobenega posluha, vedno napačno pojem, pri meni ne obstaja glasbena samozavest, strah me je vsega, kar je povezanega z glasbo, ko drugi pojejo, še ust ne upam odpreti, tako jaz, a starec je že stopal proti velikemu Bosendorferju v delovni sobi, tisti največji sobi, kjer je na sredini stal velik črn koncertni klavir, na stenah nekaj slik, v ometu celo mozaično figuralno delo in ob stenah vrsta omar z okoli tri tisoč knjigami, to je bila soba, kjer se je pisalo pisma, bralo, učilo, razmišljalo, živelo na drugih, ne tako preprostih, ne tako običajnih nivojih, v tem prostoru so se realnost, logičnost, že naučene misli, obnašanja, navade, skratka značaj spreminjali proti neobičajnosti, nevsakdanjosti, tudi nelogičnim posebnostim, že pridobljeno lenobno obnašanje, šibka volja, nevztrajnost so se v trenutku začeli spreminjati v nekaj, kar do takrat še nisem poznal, v nekakšno divjo, posebno erotično življenjsko energijo, ki bo postopoma presegla, preoblikovala nesmisel mojega dotedanjega obstajanja v potovanje proti odraščanju skozi učenje, v tem prostoru ni bilo izmikanja, lenobnega poležavanja, govoričenja praznih besed, sprenevedanje ni imelo nobenega smisla, tu se je igralo klavir.
Ključne besede:
GLASBA,
ŽIVLJENJSKA MODROST,
PRIJATELJSTVO
Prispeval/-a:
Renata Vidic,
Valvasorjeva knjižnica Krško
Objavljeno: 3.8.2017 10:58:06
Zadnja sprememba: 19.12.2017 11:41:47
Število ogledov: 3403