| Žanr | družbeni roman, monološki roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2017 |
| Založba | Litera |
| Zbirka |
Piramida |
| Ključne besede | Glasba, Prijateljstvo, Življenjska modrost |
On (pripovedovalec), ki je na začetku svojih dvajsetih, neizkušen, brezciljen, ohromljen v svoji šibki volji do vztrajnosti in učenja ter pomehkužen, sreča starca, odprtega za daritev, da mu cele dneve predaja svoje glasbeno znanje in ga potrpežljivo vpeljuje v igranje klavirja, ga uči o umetnosti in mu privzgoji strast do literature. Ta, starec, ki živi izredno asketsko ter ustvarja svojo podobo predvsem z dejanji, mu strogo špartansko, a z največjo možno stopnjo darežljivosti in izgrajeno življenjsko modrostjo pomaga do zavzetja osebne odgovornosti ter mu z odpiranjem neobičajnih pogledov razbija omejenost v razmišljanju. Z vsem in ob vsem tem pa mu predvsem izkazuje pomen in daritev prijateljstva. Roman, ki spominja na gosto nabrekanje spomina in intime, je podan v tihotnem tonu miselnega loka in se bralca dotika v tisti točki samosti, iz katere zajemamo ponotranjeno reflektiran pogled na življenje z vsebinami smisla, prijateljstva, strasti, umetnosti in vsega ostalega, kar se nas bolj ali manj zavestno dotika. Izredno nežno pisanje.
Objavljeno: 03.08.2017 10:58:06
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:34:28
Pridi, greva za klavir, tako starec, kako klavir, zakaj klavir, nikoli se ga nisem dotaknil, ničesar ne znam, tudi note so zame pravi čudež, prestar sem za kar koli v zvezi z učenjem glasbe, nimam nobenega posluha, vedno napačno pojem, pri meni ne obstaja glasbena samozavest, strah me je vsega, kar je povezanega z glasbo, ko drugi pojejo, še ust ne upam odpreti, tako jaz, a starec je že stopal proti velikemu Bosendorferju v delovni sobi, tisti največji sobi, kjer je na sredini stal velik črn koncertni klavir, na stenah nekaj slik, v ometu celo mozaično figuralno delo in ob stenah vrsta omar z okoli tri tisoč knjigami, to je bila soba, kjer se je pisalo pisma, bralo, učilo, razmišljalo, živelo na drugih, ne tako preprostih, ne tako običajnih nivojih, v tem prostoru so se realnost, logičnost, že naučene misli, obnašanja, navade, skratka značaj spreminjali proti neobičajnosti, nevsakdanjosti, tudi nelogičnim posebnostim, že pridobljeno lenobno obnašanje, šibka volja, nevztrajnost so se v trenutku začeli spreminjati v nekaj, kar do takrat še nisem poznal, v nekakšno divjo, posebno erotično življenjsko energijo, ki bo postopoma presegla, preoblikovala nesmisel mojega dotedanjega obstajanja v potovanje proti odraščanju skozi učenje, v tem prostoru ni bilo izmikanja, lenobnega poležavanja, govoričenja praznih besed, sprenevedanje ni imelo nobenega smisla, tu se je igralo klavir.
