Dobre knjige
2943 knjig

Vpišite vsaj dve začetni črki naslova, žanra, predmetnih oznak, imena ali narodnosti avtorja.

Breztežni
Galerija slik
Karakteristike knjige
veselažalostna
zabavnaresna
prijetnastresna
predvidljivanepredvidljiva
domišljijskaprizemljena
čudovitaneokusna
nenasilnanasilna
optimističnačrnogleda
neerotičnaerotična
običajnaneobičajna
lahkotnazahtevna
kratkadolga
odpri
Oceni knjigo:
5,0
Št. ocen:1









Valeria Luiselli

Breztežni

Ljubljana, Cankarjeva založba, 2015

Št. strani: 175


Prevod: Ira Kolbezen
Prevod: Kristina Koritnik


Žanr: družbeni roman

Narodnost: mehiška književnost

Odsevanja, ki potujejo skozi čas

Protagonistka romana je pisateljica, ki piše roman o Gilbertu Ownu. Ob tem se spominja življenja v mladostniškem obdobju, v obdobju samskosti, osamosvajanja, iskanja same sebe. Vse, kar je doživela kot mlajša ženska, se znajde v romanu. Kot se v njem znajde tudi njeno današnje življenje, življenje matere dveh otrok in žene filmskega scenarista. Roman, ki ga piše, piše hkrati tudi Gilbert Owen, pesnik iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, iz časa harlemske renesanse. Vanj vnaša spomine na svojo mladost in svoja otroka, ženo, ki ga je zapustila, na pomarančevec, ki ga najde protagonistka in ga poskuša oživeti, kot si včasih želimo oživeti staro ljubezen, pa se izkaže, da so njene korenine že dolgo mrtve. Gilbert Owen, ki se spominja tudi svojih sodobnikov, kot sta Lorca in Zukofsky, zaključuje svoje življenje, pretaka se na drugo stran vesolja, odhaja, pisateljičin zakon pa je, morda, tega točno ne vemo, pred zlomom. Tri zgodbe, ki se prekrijejo v romanu Breztežni, se stopijo v eno, ki je hkrati čas in njegov odsev, stopimo se s protagonisti v magičnem branju. Valeria Louiselli piše nežno, igra se s časom in osebami, med njih prepleta ljubezen in dogodke vsakdana, ki jim običajno ne posvečamo preveč pozornosti. A ko ujameš pogled tistega, ki je tvoj, v odsevu okna na vlaku metroja, ki nekaj časa vozi vzporedno s tvojim in potem pospeši in se odsev izgubi, se nekaj v nas zagotovo pregane.



Odlomek iz knjige

A nisem videl le Ezre Pounda. Nekega dne sem se med svojimi prihodi in odhodi na konzulat zavedel, da sem že nekaj časa na subwayu videval eno vrsto oseb in da te, da temu tako rečem, niso bile navadne osebe, temveč odmevi oseb, ki so morda živele v mestu zgoraj in so sedaj samo prehajale po njegovem drobovju velikega kita. Med temi ljudmi je bila ženska temnega obraza in globokih podočnjakov, ki sem jo videl ob več priložnostih; včasih čakaje na peronu, drugič na vlaku, a vedno na drugem od mojega. Ženska se mi je prikazovala predvsem v tistih trenutkih, ko potujeta dva vlaka po vzporednih tirih nekaj hipov z isto hitrostjo in lahko vidiš druge iti mimo, kot bi videl teči slike filmskega traku.

(str. 108)

Cobiss povezava

Glej tudi

link Bukla
link Delo


Predmetne oznake: Pisanje, Poezija, Pesniki, Pisatelji, Čas


Prispeval/-a: Simona Solina, Knjižnica Toneta Seliškarja Trbovlje
Objavljeno: 13.3.2017 16:49:28
Zadnja sprememba: 31.5.2017 12:36:22
Število ogledov: 781



Kritike

Newyorški metro kot labirintna struktura

Rojena v Mexicu City, ki jo je, kot pravi, naučil opazovati in pisati, je v dobrih dveh dekadah živela na Costa Rici, v Južni Koreji, Južni Afriki, Indiji, Španiji, Franciji, dokler se ni iz študijskih razlogov preselila v New York, kjer živi s soprogom, priznanim pisateljem Álvarom Enriguem in dvema otrokoma. Filozofinja, ki pripravlja doktorat iz primerjalne književnosti, predava o literaturi in kreativnem pisanju, piše, kot pisateljica sodeluje z umetniškimi galerijami, kot libretistka z newyorško baletno hišo, in potuje. Morda prav slednje najopazneje opredeljuje pisavo Valerie Luiselli (1983), saj so migracije iz kraja v kraj zanjo nekakšne male smrti, eden izmed načinov, kako zapustiti eno življenje, da se lahko prične drugo. Občutek, da ima človek več življenj, da se v nekaterih počuti kot duh, je namreč močno zasidran v njenem romanesknem prvencu Breztežni iz l. 2013.

Valeria Luiselli je razen z objavami v več časnikih, tudi v New York Timesu, pozornost zbudila z zbirko esejev o mehiškem življenju Papeles falsos (Ponarejeni dokumenti) iz l. 2010. Delu Breztežni je lani sledil še roman La historia de mis dientes (Zgodovina mojih zob).

Izvorna podstat romana Breztežni je spoznanje, kako močno lahko fikcija vpliva na realnost, jo narekuje oziroma oblikuje. Prepoznaven ecovsko-borgesovski element (nadgrajen s postopnim izgubljanjem vida enega glavnih likov), ki ga je davno pred vélikima pisateljema ustoličil Cervantes, ni v literaturi nič novega. Zanimiv je pa način, kako ga je Luisellijeva razvila. Na lovu za biografskimi podatki manj znanega mehiškega pesnika Gilberta Owna, ki je pred slabim stoletjem živel na Manhattnu, menda celo čisto blizu njenega doma, in o katerem naj bi za neko mehiško revijo napisala članek, je avtorica prišla na idejo, da napiše roman. Preplet pesnikovih biografskih dejstev in pisateljičine domišljije, različnih časov in geografskih okolij, še posebej pa preplet pripovedovalcev je torzo romana. Pri tem igrata najpomembnejšo vlogo zgodbi prvoosebnih pripovedovalke in pripovedovalca - avtorice, hladne, distancirane, skorajda brezčutne v vlogah tako soproge kot matere malčka in novorojenke, ki se kot nekakšen duh plazi po hiši in išče čas za pisanje, pa ga ne najde (»Pripovedovalka romana mora biti neke vrste Emily Dickinson. Ženska, ki za vedno ostane zaprta v hišo, vagon metroja, vseeno je, govori s svojimi prikaznimi.«), in mehiškega pesnika, ki je v roman uveden kot avtoričin lik, lik iz drugega časa. Ta se skozi roman pojavlja vedno bolj pogosto, dokler ne sestopi iz fikcije v »realnost«, prevzame pripovedovalkin glas in jo v precejšnji meri utiša. Fikcija je postala realnost, kar ima po pravilu usodne posledice za »realne« like. Like, ki »so mrtvi ali uprikaznjeni, a tega ne vedo.«

Avtorica in »njen« pesnik, s katerim se tu in tam »sreča« v newyorškem podzemlju, o čemer sprva piše ona, kasneje pa na identičen način on, sta nekakšna eterična ljubimca. Ne moremo jima več prilepiti obrabljene fraze o spodletelih srečanjih, ker do njunega resničnega srečanja nikoli ne pride. Vse, kar jima ostane, je privid v okenski šipi metroja, ki je nadomestek nikoli zapolnjene praznine. Hrepenenje, ki vselej ostane nerealizirano in ki ima v literaturi visoko poetično dimenzijo, v romanu Luisellijeve nazorno označi tako status ljubimcev kot njun odnos. V tej optiki predstavlja njuno »srečanje« v metroju vrh romana. »Pogledovala sem skozi okno – nič, le gosta tunelska tema – ko se je od zadaj približal drugi vlak in nekaj trenutkov vozil z isto hitrostjo kot vlak, na katerem sem bila jaz. Videla sem ga sedeti v enakem položaju, kakršnega sem zavzela sama, z glavo, naslonjeno na okno vagona. In potem nič. Njegov vlak je pospešil in mimo mojih oči so šla zamegljena in pošastna številna druga telesa. Ko je za oknom zopet postalo temno, sem v šipi nasproti videla svojo lastno razpršeno podobo. A obraz ni bil moj; bil je moj obraz na njegovem – kot da bi njegov odsev ostal v šipi in bi se sedaj jaz odsevala v tem dvojnem ujetniku v oknu mojega vagona.«

Več kot očitno je, da »mnogosmiselnost« in »spodnešenost« kot posledica razsrediščenosti subjekta, ter ontološki relativizem, ki svetu domišljije in zaznavni resničnosti podeljuje enak ontološki status, narekujejo branje romana znotraj sintagme pluralizma resnic oz. obstoja resnic kot zgolj subjektivnih projekcij. Ker Resnice že davno ni več in z njo ne smisla sveta, ga človek sam interpretira in osmišlja. V svetu išče pomene, stvarem išče kontekst smisla. Razpredene tirnice newyorškega metroja, kjer protagonista iščeta drug drugega, še bolj pa sama sebe in ki ponazarjajo izgubljeni smisel ter krizo identitete, ne bi mogle bolj jasno ilustrirati množico med seboj prepletajočih se poti in s tem evocirati rizomatsko-labirintno strukturo kot metaforo sveta brez središča in vseobsegajoče Resnice. Posledica krizne razsrediščenosti subjektivističnega smisla, ki človeku ne ponuja nikakršnega trdnega temelja, ampak ga zvablja v negotovost. Iniciacijski prostor in grobnica hkrati, erotično-tanatalno doživljanje temeljne resnice bivanja, ki je nič, ter spremljajoča jih tesnoba, predvsem pa hlad, ki že skoraj meji na razčlovečenost.

Kljub gornji opredelitvi je branje romana še vedno odprto različnim interpretacijam. Vprašanje, katero branje je pravilno, kje se končuje resničnost in pričenja fikcija, ponuja več odgovorov. Zato se roman kaže kot opera aperta, delo, odprto za številne interpretacije, pri čemer se pri iskanju »končne resničnosti« zdi, da se ji najbolj približa tista, ki obstaja iznad vsakdanje resničnosti, ki razkriva človeka v njegovi nedoločljivi identiteti resničnosti in videza, budnosti in sanj. Gre za t. i. višjo resničnost, katere lastnost je brisanje meja med prividom in resničnostjo in ki obstaja zgolj v svoji pesniški podobi, zaradi česar ne more odgovoriti na vprašanje ali je to prava, končna resničnost. Zato ne, ker je svet, katerega del smo, kot v enem svojih esejev zapiše Tomo Virk, razdeljen z razpoko, ki razločuje resničnost od videza. Pri čemer je »višja resničnost (morda res) samo privid, sanje, toda prav te sanje nam pomagajo, da prenesemo vse trpljenje in (to) nepremostljivo razpoko sveta«. V tej opciji tako pripovedovalka kot njen iskani lik, oziroma prepovedovalec in njegova muza,iščeta, in morda celo najdeta smisel svojega obstoja. Dokler se kot duh izza okenske šipe nasproti drvečega metroja za trenutek ne pojavita v življenju nekoga drugega.

Jasna Lasja, 16. december 2018

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.