Valeria Luiselli
Breztežni
Ljubljana, Cankarjeva založba, 2015
Št. strani: 175
Prevod: Ira Kolbezen
Prevod: Kristina Koritnik
Žanr:
družbeni roman
Narodnost: mehiška književnost
Odsevanja, ki potujejo skozi čas
Protagonistka romana je pisateljica, ki piše roman o Gilbertu Ownu. Ob tem se spominja življenja v mladostniškem obdobju, v obdobju samskosti, osamosvajanja, iskanja same sebe. Vse, kar je doživela kot mlajša ženska, se znajde v romanu. Kot se v njem znajde tudi njeno današnje življenje, življenje matere dveh otrok in žene filmskega scenarista. Roman, ki ga piše, piše hkrati tudi Gilbert Owen, pesnik iz dvajsetih let prejšnjega stoletja, iz časa harlemske renesanse. Vanj vnaša spomine na svojo mladost in svoja otroka, ženo, ki ga je zapustila, na pomarančevec, ki ga najde protagonistka in ga poskuša oživeti, kot si včasih želimo oživeti staro ljubezen, pa se izkaže, da so njene korenine že dolgo mrtve. Gilbert Owen, ki se spominja tudi svojih sodobnikov, kot sta Lorca in Zukofsky, zaključuje svoje življenje, pretaka se na drugo stran vesolja, odhaja, pisateljičin zakon pa je, morda, tega točno ne vemo, pred zlomom.
Tri zgodbe, ki se prekrijejo v romanu Breztežni, se stopijo v eno, ki je hkrati čas in njegov odsev, stopimo se s protagonisti v magičnem branju. Valeria Louiselli piše nežno, igra se s časom in osebami, med njih prepleta ljubezen in dogodke vsakdana, ki jim običajno ne posvečamo preveč pozornosti. A ko ujameš pogled tistega, ki je tvoj, v odsevu okna na vlaku metroja, ki nekaj časa vozi vzporedno s tvojim in potem pospeši in se odsev izgubi, se nekaj v nas zagotovo pregane.
Odlomek iz knjigeA nisem videl le Ezre Pounda. Nekega dne sem se med svojimi prihodi in odhodi na konzulat zavedel, da sem že nekaj časa na subwayu videval eno vrsto oseb in da te, da temu tako rečem, niso bile navadne osebe, temveč odmevi oseb, ki so morda živele v mestu zgoraj in so sedaj samo prehajale po njegovem drobovju velikega kita. Med temi ljudmi je bila ženska temnega obraza in globokih podočnjakov, ki sem jo videl ob več priložnostih; včasih čakaje na peronu, drugič na vlaku, a vedno na drugem od mojega. Ženska se mi je prikazovala predvsem v tistih trenutkih, ko potujeta dva vlaka po vzporednih tirih nekaj hipov z isto hitrostjo in lahko vidiš druge iti mimo, kot bi videl teči slike filmskega traku.
(str. 108)
Glej tudi |
Bukla
|
Delo
|
Ključne besede:
PISANJE,
POEZIJA,
PESNIKI,
PISATELJI,
ČAS
Prispeval/-a:
Simona Solina,
Mestna knjižnica Ljubljana
Objavljeno: 13.3.2017 16:49:28
Zadnja sprememba: 18.10.2022 14:26:25
Število ogledov: 2442